| !Novice!  | O meni  | SMS melodije  | Šport  | Glasbena lestvica  | Knjiga gostov  | SMS sale  | Ljubezenski verzi  | Pomoč 
| Kamere v živo  | Zaslužek na netu  | Podnapisi  | Sponzorji  | Kviz  | Šola  | Alkotest  | Imenik KLEZIB  | Vici 
| Igre  | Zastave  | Gasilstvo  | FORUM  | Anketa  | Zanimivosti  | Animacije  | Povezave  | E-mail  |  


Šola - Domača branja

Možne so slovnične napaka
  Avtor Naslov Stran
1. SCHWAB Najlepše antične pripovedke 2
2. SOFOKLES Antigona 3
3. BOCCACCIO Dekameron 4
4. BOCCACCIO Dekameron 6
5. SHAKESPEARE Romeo in Julija 10
6. CERVANTES Don Kihot 11
7. MOLIERE Tartuffe 13
8. MOLIERE Tartuffe 14
9. LINHART Ta veseli dan ali Matiček se ženi 17
10. LINHART Ta veseli dan ali Matiček se ženi 18
11. GOETHE Trpljenje mladega Wertherja 22
12. GOETHE Trpljenje mladega Wertherja 23
13. PREŠERN Krst pri Savici 26
14. PREŠERN Krst pri Savici 27
15. BALZAC Oče Goriot 29
16. GOGOLJ Plašč in druge novele 34
17. GOGOLJ Plašč in druge novele 37
18. GOGOLJ Plašč in druge novele 38
19. ZOLA Beznica 40
20. JURČIČ Deseti brat 43
21. TAVČAR Visoška kronika 44
22. TAVČAR Visoška kronika 46
23. KERSNIK Jara gospoda 48
24. CANKAR Na klancu 49
25. CANKAR Na klancu 52
26. GRUM Dogodek v mestu Gogi 55
27. IBSEN Strahovi 56
28. FLAUBER Gospa Bovary 56
29. WILDE Saloma 63
30. TAVČAR V zali 64


1. Gustav Schwab - Najlepše antične pripovedke
DEUKALION IN PIRA
OBNOVA
Ko je na zemlji živel bronasti človeški rod, ki je počenjal hudodelstva, je bil vladar sveta Zeus. Prišlo mu je na uho, da človeški rod ne upošteva njegovih predpisov oziroma počenja hudodelstva. odločil se je, da se sam odpravi na zemljo in poizve kaj se dogaja. Zaradi norčevanja in nezaupanja Likona-orkadskega kralja in njegovega ljudstva v bogove, se je Zeus odločil, da bo pokončal njega oziroma ves svet. Vetrovom in vodam je ukazal naj preplavijo zemljo. Zgodil se je velik potop, v katerem so bili vsi ljudje razen dveh pokončani. Samo Deukalion in njegova žena Pira sta ta potop preživela, ker sta bila pobožna častilca bogov. Nikjer na vsej zemlji ni bilo žive duše razen njiju. Bila sta osamljena, zato sta hotela začeti ćloveški rod ustvarjati od začetka. Boginja Temida jima je naročila, naj mečeta kamenje za sabo iz katerih bo nastal nov človeški rod. To se je tudi zgodilo. Nastal je nov, trd rod, ki je bil zmožen za vsakodnevno delo.
JUNAK IN OKOLJE
Glavni junak je v tej črtici Zeus. To je bil grški bog oziroma vladar sveta. Bil je pravičen, saj če ljudje niso upoštevali njegovih predpisov, jih je kaznoval v nasprotnem primeru pa jih je nagrajeval.

EVROPA
OBNOVA
V deželi Tira in Sidor je živela deklica Europa, hči kralja Agenorja. Nekoč po polnoči je sanjala grozne sanje, namreč, da jo je neka tuja ženska ugrabila. Ko se je naslednji dan potepala s svojimi prijateljicami po travniku jo je ugledal Zeus, Kronosov sin. Zaljubil se je vanjo. Spremenil se je v lepega rumeno-belega bika, da bi se deklici lažje približal. Deklica ga je kmalu vzljubila. Takrat so se začele sanje minule noči uresničevati. Zeus v podobi bika je deklico odpeljal na drug otok, stran od njenih prijateljic. Deklica se je tega zavedala nažalost prepozno. Na otoku se je prikazal Zeus v podobi očarljivega mladeniča. Obljubil ji je, da jo bo varoval, če bo ona postala njegova žena, nato pa zopet izginil. Deklica ga je dolgo čakala, vendar Zeusa ni bilo nazaj. Že se je mučila z mislijo na smrt, ko se je prikazala boginja Afrodita. Deklico Europo je potolažila in ji stvar podrobno razložila.
JUNAK IN OKOLJE
Glavna junakinja je tokrat deklica Europa. Deklica Europa je bila hči kralja Agenorja. Bila je dobrega srca, izhajala je iz premožne družine. Deklica je morala postati žena mogočnemu bogu Zeusu.

ARAHNE
OBNOVA
V Hipepi, malem mestu Lidije je živela deklica preprostega rodu, po imenu Arahne. njeno ime so hvalili po vseh lidijskih mestih, ker je znala tkati tako lepo, da je bilo videti, da jo je te umetnosti naučila Palada Atena. Arahne pa se je hvalila in bahala, da se je tega naučila sama. Palada Atena se je spremenila v starko, da bi Arahne pregovorila. Ona pa vstraja pri tem, da naj pride Atena in se z njo pomeni. Če jo bo Atena premagala, bo pripravljena prenesti vsako kazen. Tedaj je Ateno minilo potrpljenje in spremenila se je iz starke v boginjo. Tako sta se Arahne in boginja Atena pomerili med sabo. Boginja Atena, ki je bila zelo izkušena umetnica tkanja, je zmagala. Deklico Arahne pa je zaradi njenega bahanja spremenila v majhno, grdo živalico. Spremenila jo je v pajka, ki se še danes ukvarja s svojo staro umetnostjo-tkanjem.
JUNAK IN OKOLJE
Glavna junakinja je v tej črtici Arahne. Arahne je deklica iz revne družine, brez matere in iz preprostega rodu. Kljub revščini pa je bila odlična tkalka, zato so njeno ime hvalili po vseh lidijskih mestih. Bila je prepričana, da prekaša vse ljudi v tkanju, skratka pohlepna in sebična deklica, ki ni upoštevala predpise bogov.

VLOGA AVTORJA
Avtor, Gustav Schwab, pripoveduje v tretji osebi. Njegove besede so težke, težko razumevajoče. Avtor sam ne nastopa v teh pripovedkah.

OCENE DELA
V knjigi najdemo lepe in ne samo lepe temveč tudi poučne pripovedke. Edino kar me moti je, da avtor uporablja preveč imen (Zeus, Atena, Odisej, ...). Njegove besede so težko razumevajoče.

OZNAKA STILA/SLOGA
Nastopajo osebe z nadnaravno močjo oziroma nastopajo višje sile-bogovi.
2. Sofokles - Antigona
OBNOVA
Med Ojdipovima sinovoma Eteoklom in Polinejkom pride do oboroženega spopada za nasledstvo na kraljevem prestolu. V usodni noči pride do dvoboja med njima, v katerem oba obležita mrtva. Antigona, njihova sestra, odvleče Polinejkovo truplo na Eteoklovo grmado, kjer pride sovraštvo med bratoma še po smrti do izraza. Antigona skuša že takoj v uvodnem prizoru pridobiti sestro za sodelovanje pri svojem dejanju, pri bratovem pokopu vendar brez uspeha. Ismena, njena sestra, sicer občuduje pogum svoje sestre vendar označi njeno početje za blazno. Ismena je sicer dobrosrčna, a ima povprečen ženski značaj. Že ob prvem svitu je kralj Kreon, ki je ravnokar prevzel oblast, razglasil svoj vladarni program. Kreon je tudi izjavil, da se Polinejkovo truplo ne sme pokopati, ker je sodeloval v boju proti državi. Tedaj pa se pojavi stražar in izjavi, da je nekdo pokopal Polinejkovo truplo. Kreonu prekipi srd ob tej novici. Očitno je, da si je nekdo, kljub Kreonovi prepovedi, poiskal izhod in pokopal Polinejkovo truplo. Že naslednji dan so storilca odkrili. Stražar je pred kralja pripeljal vklenjeno Antigono. Ona je v zaslišanju pred Kreonom priznala svoje dejanje, zato jo je kralj obsodil na smrt. Izjavil je da bo Antigona živa zakopana. Tako se je tudi zgodilo. Antigona pa je bila zaročena s Kreonovim mlajšim sinom. Kreonov sin ni mogel prenesti te presenetljive novice, zato si je tudi sam vzel življenje. Ko pa je za to izvedela njegova mati si je tudi ona zabodla nož v prsi. Kralj Kreon se je šele tedaj zavedal, kaj vse je storil, ko je dal usmrtiti sinovo zaročenko. Šele sedaj mu je bilo jasno, da je za sinovo in ženino smrt kriv on sam. Najraje bi se usmrtil, toda meščani so ga pregovorili, da se mora sprijazniti s sedanjostjo. Antigona je sicer fizično uničena, toda moralna zmagovalka medtem, ko je Kreon ohranil fizično eksistenco, vendar ob tem doživel popoln moralni zlom.

JUNAK IN OKOLJE
Glavna junakinja je Antigona. Je iz kraljevskega rodu. Antigona in njena družina je bila uničena, ostala je samo Antigonina sestra, Ismena. Antigona si je prizadevala, da bi njen brat pogreb kakršnega zasluži. Bila je tudi zaročenka kraljevega sina. Junakinja se bori z neko idejo, ki jo doseže, toda nazadnje fizično propade.

VLOGA AVTORJA
Avtor sam ne nastopa v tej tragediji. Njegove besede so težke in težko razumevajoče vendar prodrejo prav do srca. Avtor je uporabil premi govor, oziroma dialog, namreč celotna zgodba je v obliki dialoga oziroma pogovora.

OCENE DELA
V knjigi najdemo poučne primere, ki jih srečujemo todi v vsakdanjem življenju. Avtor je znal napisati oziroma oblikovati stavek tako, da je bralcu prišel prav do srca. Edino kar me moti je, da so nekateri stavki težko razumljivi.

OZNAKA STILA/SLOGA
Nastopajo tako osebe iz višjega sloja, kot tudi meščani-preprosti ljudje. Spada v obdobje Antike. Ta drama je napisana v obliki tragedije.
3. Giovanni Boccacio - Dekameron
ČETRTI DAN - DRUGA NOVELA
OBNOVA:
Menih Alberto natveze neki ženski, da je sam angel Gabrijel zaljubljen vanjo in leži večkrat v njegovi podobi pri njej. Angel Gabrijel je menih Alberto, ki ugotovi, da ga sorodniki njegove ljubice preganjajo. Iz strahu pred njenimi sorodniki, nekega večera plane iz hiše in se zateče k nekemu dobremu možu. Ta ga naslednji dan odvede kot divjega moža na trg, toda ljudje ga spoznajo. To je bil žalosten konec ljubezenske zgodbe.

JUNAK IN OKOLJE
Glavni junak je v tej zgodbi menih Alberto oziroma angel Gabrijel. Preden je ta človek postal menih, je bil lopov, ki je bil znan daleč naokoli, potem pa se je skoraj neopazno iz tatu, ponarjevalca in morilca prelevil v velikega pridigarja, ne da bi opustil svoje prejšnje napake. Tako je iz volka postal pastir.

SEDMI DAN - OSMA NOVELA
OBNOVA
Mož z imenom Arriguccio postane na svojo ženo Sismondo ljubosumen, ker se sestaja z drugim ljubimcem. Sismonda si ponoči priveže vrvico na prst in tako čuti, kdaj ljubimec prihaja. Mož pa to nekega večera opazi in medtem, ko on zasleduje ljubimca, pošlje žena na svojo mesto v posteljo svojo služkinjo. Ko se mož vrne z zasledovanja pretepe služkinjo, ker je mislil, da je njegova žena. Poleg tega da jo je pretepel, ji je tudi odstrigel lase. Po vsem tem se je odpravil k ženinim bratom, da bi videli, kako ga žena vara. Ko pa so videli, da se jim je Arriguccio zlagal, saj je žena sedela na stolu in pletla, njeni lasje kot poprej, njen obraz pa ni bil pretepen, so ga začeli tako ozmerjati, da po tistem ni vedel, ali je le sanjal ali je bilo to res.

JUNAK IN OKOLJE
Glavni junak je v tej zgodbi Arriguccio Berlinghieri. Bil je trgovec, ki je veliko potoval po svetu. Bil je bogat trgovec in hkrati najbolj ljubosumen mož na svetu.

ČETRTI DAN - PETA NOVELA
OBNOVA
Bratje ubijejo Lisabetti ljubimca in ga pokopljejo na nekem samotnem kraju. Lisabetti se je zdelo čudno zakaj ga tako dolgo ni. Neke noči se ji pokaže v sanjah in ji razodene, kje je pokopan. Lisabetta in njena prijateljica se odpraviti na samoten kraj, kjer sta našli telo, a celega telesa nista smeli-mogli nesti domov, zato sta mu odrezali glavo in jo odnesli. Doma je Lisabetta glavo zavila v prt in jo posadila v posodo z bažiliko. Ko je vsak dan dolgo jokala nad njo, ji jo bratje vzamejo in ona kmalu od bolečine umre.

JUNAK IN OKOLJE
Glavna junakinja je v tej zgodbi Lisabetta. Lisabetta je bila zelo lepa in dobro vzgojena mladenka. Hotela se je poročiti z Lorenzom, ki je bil lepe postave in lepo udvorljiv, vendar je ta prej umrl. Zaradi bolečine, ki jo je Lisabetta nosila v sebi je nekaj dni po zaročenčevi smrti tudi ona umrla.

VLOGA AVTORJA
Avtor sam ne nastopa v teh zgodbah, temveč jih pripoveduje. Avtorjeve besede so lahke, razumljive. Njegove zgodbe se lepo povezujejo, posluževal pa se je prevelike prostosti. Avtor pripoveduje v 3 osebi.

OCENE DELA
V knjigi najdemo poučne primere, ki jih srečujemo tudi v vsakdanjem življenju. Njegovi stavki so lahko razumljivi, ne govorijo po ovinkih temveč direktno. Zgodbe imajo nauk, ki je dobro viden na koncu vsake pripovedi.

OZNAKA STILA/SLOGA
V zgodbi nastopajo ljudje iz vsakdanjega življenja - preprosti ljudje. Slog je jedernat, na koncu je sklep ali nauk, ki poudarja izrednost življenja. V središču je en sam predmet. Zapletu sledi vrh in hiter razplet. To je pripovedna proza.
4. Giovanni Boccacio - Dekameron
Prvi dan: Prva novela:
OBNOVA
Ko je zelo bogat in velik trgovec, Musciatto Franzesi, postal vitez, je občutil kako zapletene so lahko zadeve trgovcev in da jih ni zlahka razrešiti. Zato se je odločil, da jih bo zaupal več osebam. Za vse je našel koga, le za Burgundijce je bil v dvomih in bil je prepričan, da jih bo moral zaradi kreditov izterjati. Nato se je spomnil na nekega svojega prijatelja Ciapperala da Prato in ga poklical k sebi. Prosil ga je, naj mu pomaga pregnati Burgundijce. Le-ta se odpravi v Burgundijo, kjer ga skoraj nihče ne pozna. Nastani se pri dveh florentinskih bratih, kjer hudo zboli. Brata pokličeta zdravnika, da bi mu pomagal, vendar se izkaže, da ne bo več ozdravel. Ker ni bil kristjan, bi lahko brata zaradi njega padla v težave, če bi poklicala redovnika, da bi ga izpovedal grehov in ga mazilil. Zato jima gospod Ciapperal obljubi, da jima ne bo povzročal težav. Sprva mu nista zaupala, vendar sta se odločila, da bosta držala z njim. Kmalu zatem pokličeta redovnika in ga prosita, naj pride k gospodu Ciapperalu. Le-ta se odpravi k njemu in gospod Ciapperal ga s krivo izpovedjo prevara. Tega redovnik ni vedel, zato ga je po njegovi želji, ki jo je izrekel med izpovedjo, pokopal v njihovem smostanu in ga poimenoval za svetnika, svetega Ciappelletta.

Drugi dan: Peta novela
OBNOVA
V Perugi je živel mladenič, po imenu Andreuccio, Petrov sin in konjski mešetar. Slišal je, da so konji v Neaplju zelo poceni, zato se je z drugimi trgovci odpravil tja. S sabo je vzel pet sto zlatnikov. V Perugo je prišel v nedeljo zvečer. Naslednje jutro je odšel na sejem. Mimo njega je prišla mlada Sicilijanka in ko je videla, koliko denarja ima, je brž poslala po Andreuccia svojo deklo in ta ga je kmalu privedla k njej. Gospa ga je prepričala, da je njegova sestra in ga zvabila v sobo, da bi se odpočil. V sobi je imel za družbo majhnega dečka. Ker je bilo vroče, si je slekel hlače in jopič, v katerem je imel zlatnike. Ker je naravna potreba zahtevala, da odloži preobilno težo v trebuhu, je dečka vprašal, kje lahko to stori. In ta mu je pokazal duri v kotu sobe. Ko je Andreuccio stopil noter, je po naključju stopil z nogo na desko, ki se je odtrgala in skupaj z njim pogreznila. Andreuccio je poklical na pomoč dečka, gospo, ki ga je prevarala, da je njegova sestra in njene dekle, vendar mu nihče ni hotel pomagati. Gospa in njena dekleta so hitro odhitele v njegovo sobo in mu iz jopiča vzele pet sto zlatnikov. Ko je opazil, da je bil prevaran, se je počasi odpravil naprej. Na poti je zagledal dva gospoda, ki sta šla proti njemu. Hitro se je skril za bližnjo bajto in počakal. Vendar sta gospoda zavila ravno tja in ga opazila. Povedal jim je svojo zgodbo in ta dva sta ga vzela s sabo. Ker je smrdel in bil umazan, sta ga spustila v bližnji vodnjak. Mimo so prišli stražarji, da bi pili vodo. Gospoda sta se ustrašila in zbežala. Stražarji so potegnili vrv, na kateri so mislili, da je bilo vedro, vendar, ko so zagledali Andreuccia, so se tako prestrašili, da so odvrgli vse svoje orožje in pobegnili. Andreuccio se je na srečo prijel za ograjo vodnjaka in se iz njega rešil. Nato sta prišla nazaj začudena gospoda in skupaj so se odpravili v cerkev. Andreuccio ni vedel, kam ga peljeta in ko so prišli noter, sta ga prisilila, da spleza v grobnico in pokojnemu papežu vzame, kar je dragocenega. Vendar ju je Andreuccio osleparil in sam vzel prstan z rubinom, njima pa podajal same nevredne stvari. Gospoda sta se razjezila in ga zaprla v grobnico. Nekaj časa je minilo, ko je v cerkev prišlo še nekaj mož, skupaj z duhovnikom. In ko je duhovnik odprl grobnico, je Andreuccio vedel, da je prišel z istim namenom kot gospoda, ki sta ga zaprla v grobnico, želel je dobiti prstan. Ampak, ko je duhovnik zagledal v grobnici živega človeka, se je tako prestrašil, da je skupaj z možmi zbežal iz cerkve. Andreuccio se je tako rešil in odšel iz cerkve. Odpravil se je v gostišče, kjer so ga čakali tovariši. In ko jim je povedal, kaj se mu je zgodilo, so mu predlagali, naj takoj zapusti Neapelj. To je tudi storil in se vrnil v Perugio. Tako je naložil v prstan vse svoje imetje, s katerim je bil odšel po konjskih kupčijah.

Peti dan: Druga novela:
OBNOVA
Blizu Sicilije je otočič, ki se imenuje Liparski otok. Na tem otoku je nedavno živela deklica z imenom Gostanza, ki je bila po rodu iz zelo poštene družine. Vanjo se je zaljubil mladenič. Tudi on je bil iz tega otoka in imenoval se je Martuccio Gomito. Bil je zelo prijazen, dobro vzgojen in v svojem poklicu kar izboren. Ker se je tudi ona vnela zanj, je šel prosit njenega očeta za roko njene hčere. Oče ga je zavrnil, ker je bil siromašen. Zato se je odločil, da se ne vrne na ta otok, dokler ne obogati. Že naslednje jutro izgine in začne kot morski ropar. Oropa vsakega, ki je šibkejši od njega. Vendar se mu nekega dne zalomi in ga oropa saracenska ladja. Nekaj njegovih tovarišev ubijejo, njega pa zaprejo v ječo. Začnejo se širiti govorice, da tudi njega ubijejo. Ko za to izve Gostanza, se odloči, da ne more več živeti brez njega. Odkoraka do ladje, se vanjo uleže in se odpravi neznano kam. Pot jo nanese na otok Susa. Na otoku ji pomaga neka ženska z imenom Carapresa. Odvede jo k neki dobri saracenki, ki ji z veseljem pomaga.Takrat pa je vladal v Tunisu kralj z imenom Mariabdela. Neki mladenič visokega rodu in močnega vpliva iz Garanade je začel trditi, da gre tuniško kraljestvo k njemu. Zato le-ta skuša pregnati Mariabdela. Te govorice je slišal tudi Martuccio in je tuniškemu kralju hotel pomagati. Svojemu stražarju je namignil, da hoče govoriti s kraljem in ta je prenesel novico k njemu. Kralj je velel, naj privedejo Martuccia. In ta je kralju dal nasvet, s katerim je dobil vojno. S tem, ko je kralju pomagal, je od njega dobil bogastvo. Za to novico je slišala tudi Gostanza in prosila gospo, naj jo pelje k njemu. Gospa je bila prijazna in je odšla z njo. Pridružila se jima je tudi Carapresa, ki je Gostanzi pomagala poiskati Martuccia. Ko sta se skupaj pogovorila, je Martuccio odšel k njenemu očetu in mu povedal vse, kar se mu je na poti zgodilo. Po tem, kar je slišal, mu je dovolil roko svoje hčere. Kmalu zatem sta odšla na neko ladjico, s sabo vzela Carapreso in skupaj so odšli na Liparski otok. Martuccio se je tam poročil z Gostanzo in skupaj sta uživala ljubezen do konca svojih dni.

Šesti dan: Četrta novela:
OBNOVA
Currado Gianfigliazzi je bil zmeraj plemenit, radodaren in imeniten meščan tega mesta. Živel je kot pravi vitez in nenehno se je zabaval s psi in ptiči. Nekega dne je ubil žerjava. Ker se mu je zdel rejen in mlad, ga je poslal svojemu dobremu beneškemu kuharju, Chichibiu in mu naročil naj ga speče za večerjo. Chichibio ga je dal k ognju in ga začel skrbno peči. Ko je bil žerjav že skoraj pečen, v kuhinjo stopi ženska, v katero je bil zaljubljen. Prosi ga, naj ji da stegno, drugače ga zapusti. Chichibio ji je seveda dal stegno, vendar ko je gospod Gianfigliazzi zagledal, da eno stegno manjka, se je ujezil na Chichibia. Ta mu je rekel, da imajo žerjavi le eno nogo, vendar mu gospod Gianfigliazzi ni verjel in se je hotel prepričati. Že naslednji dan ga je peljal k narasli reki, kjer so bili ob zori vedno žerjavi. Vendar se je Chichibio znašel in gospoda Gianfigliazzia z zabavnim odgovorom malce pretental, tako da se je lahko z njim zbogal.

Šesti dan: Deseta novela:
OBNOVA
Certaldo je grad v dolu Val d' Elsa, v katerem so nekoč prebivali plemeniti in imoviti možje. Tja je zaradi dobre paše vsako leto zahajal neki redovnik svetega Antona, ki mu je bilo ime Cipolla (Čebula). Ta je kmetom in kmeticam na neko nedeljo obljubil,da jim bo pokazal pero angela Gabrijela. Rekel jim je, naj se naslednji dan ob tretji uri zberejo v cerkvi. Toda njegov služabnik Guccio Imbratta mu je hotel malo ponagajati. Iz zabojčka je vzel pero angela Gabrijela in vanj stresel oglje, ki ga je zagledal v kotu. Ko je Cipolla že začel s pridigo, je opazil, da je v zabojčku oglje. Bil je bister in je takoj vedel, kdo mu je to naredil, vendar ga ni hotel pokazati. Spretno si je izmišljeval besedilo in na koncu uspel sestaviti zgodbo o svetemu Lavrenciju. Ker se je bližal god svetega Lavrencija, je na željo vaščanov pokrižal vse s tem ogljem, da bi imeli vse leto mir pred ognjem. Ko so se ljudje čez čas razšli, je služabnik vrnil Cipollu pero in vse se je dobro končalo.

Osmi dan: Tretja novela:
OBNOVA
Calandrino je bil zelo preprost in zabaven človek. Imel je dva prijatelja, ki jima je bilo ime Bruno in Buffalmacc. Takrat je živel v Florenci zvit in ljubezniv mladenič, z imenom Maso del Saggio. Ko je slišal nekaj zgodbic o Calandrinu, je sklenil, da se bo z njim pozabaval tako, da ga bo ukanil in mu kaj čudnega natvezil. Ponudi se mu priložnost in ga s tovarišem prepričata, da se odpravi v Mungnon zaradi zbiranja kamnov s čudežno močjo. S sabo povabi tudi svoja prijatelja Bruna in Buffalmacca. Ta dva ga spremljata kar nekaj časa, vendar Calandrino naenkrat kar izgine. Prijatelja domnevata, da se je odpravil k obedu in se še sama odpravita za njim. Še pred njim prideta na njegov dom in carinske stražnike "podkupita" naj ga spustijo v mesto, ne da bi ga opazili. Ko Calandrino pride domov, ga začne žena oštevati in se na njega jeziti. Ta jo zaradi besa, ker misli, da je neviden in da ženske jemljejo moč stvarem, vrže ob tla in jo od pete do glave pretepe in obrca. Kasneje v sobo stopita Bruno in Buffalmacco in ga prepričata, da je bil res neviden in da na take stvari učinkujejo tudi ženske. Pri vsem tem jima je šlo tako na smeh, da sta se komaj zadržala. Potem sta ga zbogala z ženo in ga pustila otožnega ob kupu kamenja in se poslovita.

Osmi dan: Šesta novela:
OBNOVA
Calandrino je imel nedaleč od Florence majhno posestvo, ki mu ga je žena prinesla za doto in kjer je poleg drugih pridelkov zredil vsako leto prašiča. Zato je vsako leto v grudnu odšel na kmete, ga zaklal in tam osolil. Nekoč pa se je primerilo, da njegova žena ni bila prav zdrava in je Calandrino odšel sam klat prašiča. Za to sta zvedela tudi Bruno in Buffalmacco in sta takoj odšla za njim. Prav tisto jutro ju je Calendrino zagledal z duhovnikom in ju poklical k sebi. Pokazal jima je že zaklanega prašiča, ki je bil zelo dobro rejen. Ta dva sta ga hotela prepričati, naj ga proda. Ker se Calandrino s tem ni strinjal, sta ga prijatelja opila. Ko je ta prišel domov, je vrata pustil odklenjena. Brunu in Bufalmacciu se je ponudila priložnost, da sta ukradla prašiča in ga skrila k duhovniku. Ko se je Calandrino zdramil, je opazil in vsem povedal, da so mu ukradli prašiča. S prijateljema je domneval, da so mu ga vzeli sosedje, in se z njima dogovoril, da bodo povabili vse sumljive na šiške in pijačo. Bruno je šel kupit šiške, steklenico dobrega vina in dal napraviti dve pasji piluli, pomešani s prelesno divjo lopatiko, ki mu jo je kasneje dal na gostiji, da se je izkazalo, da je okradel sam sebe. Nato sta mu Bruno in Bufalmaccio sta Calendriu grozila, da bosta za to, kar se je tu zgodilo, povedala ženi, če jima ne plača dva para kopunov. Zato jima je dal dva para kopunov, da ga ne bi opsovala še žena.

Deveti dan: Prva novela:
OBNOVA
Nekoč je v mestu Pistoji živela prelepa vdova, ki sta jo nadvse ljubila dva Florentinca. Ime jima je bilo Rinuccio Palermini in Alessandro Chiarmontesi. Zaljubila sta se vanjo, ne da bi vedela eden za drugega. Plemenita gospa se je imenovala Francesco de’Lazzari. Večkrat se ju je hotela odkrižati, vendar ji nikakor ni uspelo. Tisti dan je v Pistoji umrl človek, ki je bil zelo spačenega in grdega obraza.Zato je neki svoji služabnici rekla, da naj jima pove, če hočeta njeno ljubezen, mora Alessandro kot mrtvec leči v grobnico tega grdega človeka, Rinuccio pa naj tega mrtveca odnese. Strežnica jima obema prenese to sporočilo in oba ga skoraj izpolnita. Vendar pa tik pred gospejino hišo naredita napako.Pred hišo so bili zaradi nekega izgnanca skriti oblastveni stražniki. Ko ti zaslišijo v gozdu neko šumenje, se Rinuccio tako prestraši, da vrže Alessandra na tla, sam pa zbeži. Za njim se pobere tudi Alessandrio in tudi on zbeži. Naslednje jutro se oba vrneta in gospo prosita, naj jima da še eno možnost, vendar se previdno iznebi obeh.

Deseti dan: Tretja novela:
OBNOVA
Nekoč je živel v Kattaju človek, plemenitega rodu in zelo bogat, ki mu je bilo ime Natan. Bil je vilikodušen in radodaren in želel je, da se izkaže tudi z dejanji. Zato je dal zgraditi najlepšo, najbogatejšo in največjo palačo v kateri je sprejemal popotnike in jih častil. Njegov sloves se je raznesel po vzhodu in deloma tudi po zahodu. Za to je slišal tudi nek mladenič po imenu Mitridanesa. Tudi on je dal zgraditi palačo, vendar se ni dobro znašel pri vljudnosti do popotnikov, zato se je hotel znebiti Natana. Odšel je k njemu v palačo, naletel na njega, vendar se je le-ta izdajal za nekoga drugega. Dal mu je nasvet, kako ubiti Natana in mu povedal kam vedno zahaja, zato se odpravi v gozd. Ko ga tam zagleda, opazi da je to isti, ki mu je povedal nasvet. Zaradi tega ga obide sram zaradi naklepanja umora. Ko se nekaj časa pogovarjata, se odločita, da postaneta prijatelja.

Deseti dan: Deseta novela:
OBNOVA
Prošnje podložnikov prisilijo markiza Gualtierija iz Saluzza, da se poroči, in ker hoče to storiti po svoje, vzame hčerko nekega kmeta za ženo. Z njo ima dva otroka in se naredi, kakor, da je dal oba ubiti. Nato se dela, kakor da se je žene naveličal in si izbral drugo, medtem ko pokliče lastno hčerko domov, kakor bi bila njegova druga žena. Svojo pravo ženo spodi v sami srajci, ko pa vidi, da ona vse potrpežljivo prenaša, jo z večjo ljubeznijo ko kdaj poprej spet sprejme v hišo, ji pokaže oba dorasla otroka ter jo časti in da častiti kot markizo.

Življenjepis:
Giovanni Boccaccio se je rodil leta 1313, najbrž kot nezakonski sin firenškega trgovca, v Parizu ali pa v Certaldu pri Firencah. V Neaplju naj bi se učil trgovstva in pozneje prava, namesto tega je zahajal v dvorsko-plemiško družbo in si našel ljubezensko zvezo z nezakonsko hčerjo neapeljskega kralja Marijo De’Aquino, ki jo je opeval v svojih delih pod imenom Fiammetta. Leta 1338 se je vrnil v Certaldo, odslej se je posvečal pisateljstvu, gojil humanistične študije, razlagal Dantejeva dela, občasno bil v firenških upravnih in diplomatskih službah. V zrelih letih se je spoznal s Petrarco, tesno prijateljstvo ju je povezovalo do pesnikove smrti. Umrl je leta 1375 v Certaldu.

Razmišljanje:
V knjigi najdemo poučne primere iz vsakdanjega življenja - preprosti ljudje. Slog je jedernat, na koncu je sklep ali nauk, ki poudarja izrednost življenja. V središču je en sam predmet. Zapletu sledi vrh in hiter razplet. To je pripovedna proza.
5. Shakespeare - Romeo in Julija
OBNOVA
Romeo glavni junak te tragedije se je zaljubil v Julijo prav tako glavno junakinjo. Zaljubila sta se na nekem družinskem plesu. Nekaj časa po tistem sta se hotela omožiti, vendar jima je bila edina ovira ta, da sta se njihovi družini med seboj sovražili. Sovražili sta se tako, da sta se med seboj celo pobijali. Romeo in Julija sta se odločila, da se naskrivaj poročita. Poročil ju je gospod Lorenzo. Nekaj dni po poroki je Romeo ubil Julijinega bratranca Tybalta, zato se Julija ni hotela več pogovarjati z njim. Sklenila je, da ga bo zapustila in se poročila z drugim. Julijin oče ji je dobila zaročenca z imenom Paris. Bil je iz premožne družine in njegov sorodnik. Julija se ni hotela omožiti z njim, ampak je raje vztrajala pri Romeu. Z gospodom Lorenzom sta sklenila, da ji bo dal strup, ki jo bo omrtvil za 42 ur. Tako bo ušla poroki s Parisom in bo lahko, ko se bo zbudila zbežala z Romeom v drugo državo. Toda preden se je Julija zbudila, je v njenem grobu Romeo ubil Parisa, nato pa je še sebe zastrupil. Ko se je Julija zbudila iz globokega spanca je videla, da je Romeo mrtev in se je še sama zaradi prevelikega pretresa, zabodla nož v srce.

JUNAK IN OKOLJE
Glavna junaka sta v tej tragediji Romeo in Julija. Julija je bila iz premožne družine, bila je hčerka Capuleta. Julija je bila najlepše dekle v Veroni, zato je imela veliko snubcev. Eden izmed njih je bil tudi Romeo. Bil je Montegov sin. Bil je dobrega značaja vendar ne preveč bojevit. Julija je imela izmed snubcev najraje Romea, zato sta se tudi poročila, na koncu pa skupaj umrla.

VLOGA AVTORJA
Avtor sam ne nastopa v tej tragediji. Tragedijo je napisal v obliki premega govora oziroma dialoga, kar je zanj značilno. Avtorju je ime William Shakespeare.

OCENE DELA
Drama mi je bila všeč, samo konec bi moral biti srečen. Nimam precej rad tragedij, zato bi raje Romea in Julijo spremenil v komedijo, da bi živela srečno do konca svojih dni.

OZNAKA STILA/SLOGA
Drama je tragedija. Razdeljena je na pet delov. Zgodba je romantična, vznemerljiva in napeta. To je visoka pesem resnične ljubezni. Spada v obdobje srednjega veka in renesanse.
6. Cervantes - Don Kihot
OBNOVA
Don Kihot je zgodba o siromašnem človeku imenovanem Alffonco Kihono Dobri. Ves čas je bral viteške romane in sanjal o vitezih, da je na okolico čisto pozabil. Po prebranih romanih se mu je porodila misel, da bi se odpravil v svet, kot popotni vitez, da bi pomagal nesrečnim ter maščeval krivico. Za svojo gospodarico je izbral Dulnejo Golaško, o kateri je menil, da je najlepša ženska na svetu. S sabo je vzel svojega konja Ronialna, hrano, se oblekel po viteško in se odpravil na pot. Ustavil se je v krčmi, ki jo je imel za grad. Prenočil je tam in prosil krčmarja naj ga naredi za viteza. Zjutraj se je odpravil dalje, ne da bi kaj plačal in je prinašal ljudem bolj nesrečo in krivico kot pa srečo. Po krajšem potovanju se je vrnil domov in nagovoril soseda naj gre z njim kot oproda. Za plačilo pa mu je obljubil otok ali kraljestvo. Tako sta odšla. Don Kihot je dalje počenjal neumnosti tako, da je napadal velikane, ki so bili v resnici mlini na veter ter osvobajal zločince za katere je mislil, da so po nedolžnem zapreti. Oba sta potovala naprej. Sančo Pansa je bil velikokrat tepen, postajal pa je vse bolj neumen kot njegov gospodar. Nekoč sta prišla mimo nekega vojvoda in vojvodinje, ki sta ju povabila v grad. Sančo Pansa je postal poglavar nekega otoka. Don Kihot je mislil, da so se mu sanje naposled izpolnile. Sančo Pansa pa je ta otok zapustil že v zelo kratkem času, ker se je odločil, da ni dober za vladarja. Kmalu potem se je odpravil za gospodarjem. Tako sta oba odšla novim dogodivščinam nasproti. Vaščani so tuhtali, kako bi blaznega Don Kihota spravili domov. Čez nekaj časa se le odločijo kako. Nekega dne je nasproti Don Kihotu prijezdil nasproti vitez belega meseca in trdil, da Dulneja ni lepša od njegove izbranke. Don Kihot pa je trdil ravno obratno, zato sta se domenila, da se bosta bojevala. Kdor zmaga odloča o poražencu. Don Kihot je izgubil in tako je moral izpolniti vse ukaze nasprotnika. Vrniti se je moral domov in tam ostati leto dni. Tako sta se Don Kihot in Sančo Pansa vrnila domov. Kmalu za tem je Don Kihot zbolel po vsej verjetnosti, ker je bil poražen. Zdravje se mu je zelo naglo slabšalo. Nazadnje je Don Kihot naredil oporoko in razdelil svoje imetje.Tik pred smrtjo je priznal, da ni blazen, saj je priznal, da je bil neumen in da je njegovo ime Alffonco Kihoto Dobri ne pa Don Kihot. Žal pa ga je pamet srečala prepozno. Po nekaj trenutkih je prav mirno in spokojno umrl.

OZNAKA OSEB - JUNAK IN OKOLJE
Glavna junaka sta bila v tem romanu Don Kihot in Sančo Pansa. Don Kihot je bil trden in trmast zelo ponosen nase, kot na junaškega viteza. Doma je bil iz Manča, predstavljal pa je idealizem. Za svoje čase je bil zelo izobražen - znal je brati in pisati.Sančo Pansa je bil Don Kihotov sosed. Bil je reven, zato se je odločil, da bo šel z Don Kihotom, za slugo. Brati in pisati ni znal. Upal je na boljše čase, predstavljal pa je nuterializem.

OCENE DELA
Roman je bil zelo zanimiv, saj vsebuje veliko komičnih dogodkov ob katerih se bralec ob branju nasmeje, ker pa prikazuje viteze in boje med njimi sem ga še toliko raje bral. Roman mi je bil všeč, samo konec bi moral biti srečnejši.

VLOGA AVTORJA
Avtorju je ime Miguel de Cervantes Saavedra. Sam ne nastopa v tem romanu. Cervantes je izdal prvi del “Don Kihota” 1605. Drugi del je izšel šele čez deset let. Cervantes je nadaljevanje napisal takorekoč iz jeze - neki zakoten prijatelj je namreč uporabil tedaj že slavno Don Kihotovo osebo in Cervantesov roman po svoje nadaljeval. Za avtorja je značilno, da je pisal predvsem pustolovske viteške romane.

OZNAKA STILA/SLOGA
Don Kihot - roman je nastal v srednjem veku v Španiji. Slog je pripovedni. Ta roman je nevezano besedilo.

7. Moliere - Tartuffe
OBNOVA
Igra hoče biti zabavna po vzorcih, a jih je Moliere izpopolnil s prijemi srednjeveških in ljudskih burk, zato vsebuje številne komične zaplete, spletke, skrivalnice, prisluškovanja, celo komično ozadje. Vendar je njena glavna teža v orisu naslovnega junaka. Tartuffe je hkrati pustolovec in nevaren svetohlinec, ki pod krinko pobožnega človeka skriva pohlep po bogastvu in moči. Nasproti mu stojijo preprosti pariški meščani, ki jih v zadnjem trenutku reši pred pogubo kraljeva milost oziroma kraljevska policija. V igri je več komičnosti, najbolj komična oseba je oče Orgon s svojim slepim zaupanjem v Tartuffa.Valer in Marijana sta bila zaljubljana in sta se pripravljala na poročni dan, vendar kralju Orgonu, Marijaninem očetu, to ni bilo všeč,zato ji je poiskal drugega. Poiskal ji je Tartuffa in jo naščuval, da se mora poročiti le z njim.Kralj in Tartuffe sta tako postala zelo velika prijatelja, celo tako velika, da je kralj Tartuffu v oporoki pustil hišo. Vsa kraljevska družina razen kralja je bila proti Tartuffu in njegovi poroki z Marijano. Kralj ni hotel verjeti, da Tartuffe skriva pohlep po bogastvu in moči, ker je on njega navzven videl kot pobožnega človeka. Nekega dne pa je kraljeva žena kralja povabila v svojo sobo, kjer naj bi se sestala s Tartuffom in poskušala iz njega izvleči čim več slabih lastnosti, ki bi jih kralj lahko slišal. Tako se je tudi zgodilo. Ko je kralj to slišal, se je takoj premislil glede poroke. Tartuffa je takoj odslovil od hiše, vendar je Tartuffe, ki je bil pameten, vzel oporoko, v kateri je kralj njemu zapustil hišo. Tartuffe jih je nekaj dni pozneje povabil pred sodišče, da se dogovorijo, kdaj naj bi se odselili. Policijski uradnik pa je slutil, da tu nekaj smrdi, zato je Tartuffu vzel oporoko in jo dal nazaj kralju. Tartuffa so na koncu vtaknili v ječo. Kralj in njegova družina pa se je srečno vrnila v svojo hišo.

VLOGA AVTORJA
Avtor komedije z naslovom TARTUFFE, oziroma komedije z naslovom izvirnika TARTUFFE OU L˘IMPOSTEUR je Moliere. Avtor je TARTUFFA kot komedijo napisal v premem govoru oziroma dialogu. Molierov princip je bil že pri Tartuffu tak: eno samo, do skrajnosti prignano lastnost je kombiniral z napako in tako dobil osebo, ki je izstopala iz ideološkega okvira in začela učinkovati komično. Molier je knjižno izdajo Tartuffa pospremil s predgovorom. V njem je skušal pojasniti vzroke, zakaj so vsi drugi tipi oziroma modeli, ki se jim je v svojih komedijah rogal, relativno mirno prenašali njegov posmeh, svetohlinci pa ne. Njihov argument je bil namrečl najvišji in edini brezpriziven: to je bil Bog. Molier pravi:”Človek je lahko slab, noče pa biti smešen.” Rojen je bil v meščanski družini v Parizu.

OZNAKA OSEB - JUNAK IN OKOLJE
Glavni junak je v tej komediji Tartuffe in kralj Orgon. Orgon se obnaša kot nedozorel otrok. Njegov problem ni v tem, da noče videti, njegov problem je v tem, da zares ne vidi, kaj se dogaja. Vsa dejstva ima na dlani, toda njegova želja po verjetju je močnejša, je absolutna. Tudi njemu samemu pomeni Tartuffe izpolnitev različnih osebnostnih maner: Tartuffe je mož kot mož, vzbuja mir, kritičen je do sveta, povede na pravo pot, je prijatelj, Tartuffe je torej nekakšno univerzalno nadomestilo. Orgon - Elmirin mož pa po drugi strani pretirano agresivno uveljavlja svojo voljo po moči, svojo patriarhalno avtoriteto. Tartuffova napaka je erotika in strast. Vse druge strasti (premoženje, oblast) lažje kroti in pri izpolnjevanju the želj se situacije vselej samo ponavljajo.

OCENE DELA
Komedija mi ni bila zelo všeč, ker je tema predvsem v prvem dejanju težko razumljiva. Poleg tega ne razumem, zakaj je Tartuffe - KOMEDIJA, če pa ne vsebuje komičnih dogodkov, ob katerih bi se bralci dodobra nasmejali, poleg tega pa bi moral biti tudi konec za Tartuffa nekoliko srečnejši.

OZNAKA STILA/SLOGA
Moliere je klasicist po obliki in tehniki svojih komedij, ki sta v glavnem posneti po antični komediografiji. Z idejami svojih del je že blizu razsvetljenstvu. Tartuffe, kot ga poznamo danes je nastal leta 1969 in je bil objavljen šest tednov po uprizoritvi. Kot vemo je bila prva verzija Tartuffa uprizorjena že leta 1964 in je pomenil nekakšnega pra-Tartuffa. Igra je komedija, ki je napisana v verzih. Nastala je v obdobju klasicizma in razsvetljenstva
8. Moliere - Tartuffe
Vprašanja
1.) Ponovite že znano o dramatiki, še posebej o komiki in komičnem.
2.) Zberite informacije o klasicizmu.
3.) Definirajte komično.
4.) Kdo je Tartuffe in kako pride v hišo meščana Orgona? Označite ga.
5.) Kakšen je Orgon?
6.) Označite še ostale osebe.
7.) Navedite prizor oz. situacijo, ki se vam je pri branju zdela najbolj smešna. Poskušajte še odgovoriti, zakaj se vam je zdela smešna.
8.) So v komediji Tartuffe smešne situacije ali človeški značaji?
9.) Kako domači odprejo Orgonu oči?
10.) Kdo v zadnjem hipu reši situacijo?

Odgovori
1.)Dramatika
(drama - delovanje) je literarna vrsta, ki prikazuje;namenjena je uprizarjanju in je najbolj povezana gledališko umetnostjo. *Zvrsti dramatike:
- komedija
- tragedija
- drama

Komedija
je lahkotnejša in duhovitejša dramska zvrst/vrsta, v kateri ni nobenih visokih spopadov ali zmotnih dejanj in odločitev, ki bi človeka ugonobil (kot v tragediji), saj je vse namenjeno predvsem zabavi in smehu.

Tragedija
je dramska zvrst/vrsta, ki prikazuje tragičen spor in spopad, v katerem junaki propadejo.

Drama
je namenjena gledališkemu prikazovanju. Ima značilno zunanjo (dejanja, prizori, didaskalije) in notranjo zgradbo (zasnova, zaplet, vrh, razplet, razsnova). Ločimo analitične in sintetične drame. Analitične imajo vzroke in posledice v preteklosti, ki se razrešijo v besedilu in tekstu. Pri sintetičnih dramah si dogodki sledijo po časovnem ali vzročnem zaporedju.

Komika
je lahko situacijska (sloni na zamenjavi oseb zaradi podobnosti, naklučij) in besedna (osebe se zmerjajo s smešnimi - sočnimi besedami).

Komično
je povezano z dramo, ko je v nekaterih prizorih kaj smešnega.

2.)Klasicizem je sočasen slogovni pojav, ki se pojavi med 17. in 18. stoletjem. Prilagajal se je baroku, ki mu je bil s svojo duhovnostjo tako blizu, da o francoskem klasicizmu v času Ludvika XIV. govorimo kar kot o baročnem klasicizmu (npr. ob Ţ Moličrovih komedijah). Klasiciste navdušujejo v nasprotju z barokom jasnost, preprostost, uravnoteženost, skladnost in razumnost; odklanjajo pretirano čustvenost, domišljijskost, stilno preobloženost; zato posnemajo zlasti antične mojstre, posamezne njihove motive, teme, oblike in tudi slog (Aristotelova Poetika, Horacovo pismo o pesništvu, Descartesov racionalizem). V tragediji in komediji so se zgledovali pri Sofoklesu, Evpridu, Plavtu in Terencu, jemali so snovi iz grške mitologije in rimske zgodovine. Klasicisti so Aristotelovim zahtevam po enotnem dogajanju dodali še pravilo o enotnem času in kraju »drama naj se dogaja na enem samem prizorišču, obsega naj čas enega samega dneva. Klasicisti niso posnemali samo podobe antike, ampak so jo prilagajali idejam svojega časa in dajali starim oblikam nov pomen.Redke prvine klasicizma najdemo tudi v slovenski književnosti, v Pisanicah, v posameznih Vodnikovih pesmih, v Zoisovem estetskem nazoru, v Prešernovi poeziji in v literarnih načelih ter besedilih F. Levstika in J. Stritarja.

3.)Komičnoje smeh zbujajoče predstavljanje človeških neumnosti, pretiravanj in enotnosti, ki se kažejo v nenavadnih položajih (situacijska komika), znčajih (značajska komika), govorjenju (besedna komika).

4.)Tartuffe je svetohlinec, lažnivi špekulant in prevarant, pohotnež, požrešnež in spletkar, ki pod krinko pobožnega človeka skriva pohlep po bogastvu in moči. V "Tartuffu" je najbolj komična oseba Orgon s svojim slepim zaupanjem v Tartuffa. Ker ne vidi, da je navaden prevarant, ga povabi k sebi na dvor, da bi preprečil ženitev med njegovo hčerjo Marijano in njenim zaročencem Valerjem. Ker Valer Orgonu ni bil všeč, je Marijano naščuval, da se poroči s Tartuffom. Ta je nejevoljno privolila in ko je za to zvedel njen zaročenec Valer, sta se grdo spričkala, kar je vso stvar še bolj zapletlo. In ker sta bila Orgon in njegova mati, gospa Pernellova že popolnoma v Tartuffovi oblasti, mu je Orgon, ko mu je že obljubil svojo hčer, prepisal še svojo hišo. Kleant, Orgonov svak in Dorina, Marijanina strežnica pa sta Tartuffu "grozila", ga opozarjala in mu govorila, naj preneha s tem svetohlinstvom, vendar je bila vsaka beseda zaman. Ko je Orgon zvedel za Kleantovo obnašanje, ga je za kazen razdedinil in določil za dediča Tartuffa.

5.)Orgon je lahkoveren in pobožen; obnaša se kot nedozorel otrok. Njegov problem ni v tem, da noče videti, njegov problem je v tem, da zares ne vidi kaj se dogaja. Vsa dejstva ima na dlani, toda njegova želja po verjetju je močnejša, je absolutna.

6.)Gospa Pernellova je Orgonov mati. Vedno daje prav samo svojemu sinu in se za besede drugih nič ne zmeni; ni le pobožnjaška, marveč tudi naduta in tiranska.

Elmira je Orgonova žena, ki ji skoraj prija igračkanje s Tartuffom. Vendar pa je pametnejša od obeh dveh, saj "prehudiči hudiča" samega.

Damis je Orgonov sin. Kot vsi ostali v hiši razen Orgona in njegove matere dobro pozna Tartuffa, zato nasprotuje Orgonu glede Tartuffa. Za nesramno dejanje, ga oče spodi od hiše.

Marijana je Orgonova hči in Valerjeva ljubimka; je prisrčno dekle, vendar ne brez dekliške svojeglavosti. Ker Tartuffa zelo dobro pozna, se ga otepa, ker ji ga hoče oče dati za moža.

Valer je Marijanin zaročenec. Zelo se kosa s Tartuffom, ampak na koncu le dobi svojo izvoljenko.

Kleant je Orgonov svak, ki vso stvar s Tartuffom vzame zelo resno.

Dorina je Marijanina strežnica. Je dekle z zelo dolgim/namazanim jezikom. Vse kar misli, pove direktno, najbolj pa njen nesramni jezik udiha po svetohlincu.

Gospod Loyal je birič, ki se pojavi na koncu komedije, saj podi Orgona in njegove iz lastne hiše.

Policijski uradnik - z njegovo pomočjo se vse dobro izteče; zapre Tartuffa, domači pa zopet sproščeno zadihajo.

Flipota je služkinja Orgonove matere.

7.)Smešna situacija pri branju komedije:
Ko so domači le spravili Orgona malo k pameti, je le-ta hotel izvedeti kaj več o svetohlincu. Za vsak primer se je skril pod mizo in tam tiho poslušal Tartuffov pogovor s svojo ženo. Ob pogovoru je vse bolj spoznaval prevaranta, ki se je ves čas, ko je bil v hiši, skrival pod lažnivo masko. Ko sta se onadva že nekaj časa pogovarjala, je Elmira prekinila pogovor in rekla: "Ali ne bi raje pogledala, če ni kje v bližini moj mož in bi naju lahko zalotil?" Na to se je Tartuffe odzval in pogledal po hodniku, če sta res varna. Med tem časom pa je izpod mize prilezel Orgon ter ni mogel verjeti vsem tem besedam, ki jih je pred kratkim slišal. Takrat je prišel svetohlinec in Elmira je še v zadnjem trenutku uspela skriti moža za svoj hrbet. Po temeljitem iskanju je Tartuffe stekel k Elmiri, da jo objame. Ta pa se odmakne in Tartuffe bi kmalu objel Orgona. To se mi je zdelo zelo smešno, saj je Tartuffe od vsega veselja, da je sam z Elmiro, jo hotel strastno objeti, a bi se kmalu zgodilo obratno - namreč, da bi objel Orgona.

8.) Mislim, da so v komediji smešne situacije - če samo pogledamo Kleanta, kako je grozil, da bo Tartuffa natepel s šibo. Potem je tu Dorina, ki kar naprej "meče" Tartuffa naprej pred gospodom. In nazadnje še sam Orgon, saj ni videl komu naj zaupa, koga posluša, ga graja...

9.) Elmiri, Orgonovi ženi pa je bilo že vsega preveč. Zato je po sreči pregovorila moža, da se skrije pod mizo, da bi se z lastnimi očmi in ušesi prepričal, da je Tartuffe navaden pohlepnež. In Tartuffe se je ujel v past, ko je hotel ljubimkati z Orgonovo ženo Elmiro in le-ta končno spregleda, kaj je naredil. Vendar prepozno, ker jim Tartuffe zagrozi, da jih bo vrgel iz hiše. Ker pa mu je Orgon dal v hrambo še neko skrinjico z nekimi listinami politične vrednosti, ki mu jo je zaupno dal prijatelj Argas, ki je bežal pred preganjalci, mu je grozil še z aretacijo. Najprej je prinesel sodni sluga Loyal sodni odlok za izselitev iz hiše, ker pa se niso hoteli izseliti, je prišel sam Tartuffe s policijskim uradnikom, da bi Orgona aretiral.

10.) Policijski uradnik, ki je bil poslan od kralja v zadnjem hipu, ko bi Orgona kmalu spodili iz hiše, stopi vmes in reši situacijo.

***Razmišljanje***
Knjiga me je kar sama vabila k branju, saj je bila polna situacijskih in besednih komik. Ob enem pa me je tudi naučila, da ne smeš zaupati tujim ljudem, posebno tistim, ki se skrivajo pod krinko, kot je to poskušal Tartuffe.
9. Anton Tomaž Linhart - Ta veseli dan ali Matiček se ženi
PREDSTAVITEV Anton Tomaž Linhart je napisal dramo z imenom Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Svojo vsebino je delno povzel iz drame Figarova svatba in jo priredil slovenskim razmeram tedanje družbe. Odlomek, ki ga bom podrobneje opredelil, spada v vrh dramskega trikotnika.
Komedija z naslovom Ta veseli dan ali Matiček se ženi, je nastala v obdobju razsvetljenstva, zato ima razsvetljenske in hkrati rokokojske značilnosti. Komedija spada med satirične komedije, kar pomeni, da kritizira osebe na posmehljiv in hkrati šaljiv način. Kot sem že omenil, je komedija nastala v obdobju razsvetljenstva, in sicer eno leto po francoski revoluciji.
Odlomek, kjer se baronica in Nežka preoblečeta in zavedeta tako barona kot Matička, spada v sam vrh zgodbe. Če pogledamo z drugega vidika, lahko rečemo, da spada v vrh dramskega trikotnika.

OBNOVA
Matiček je bil služabnik na baronovem gradu, na katerem je bila zaposlena tudi simpatična, mlada, prikupna Nežka. Matiček se je vanjo zaljubil in hkrati pričakoval od nje resno zvezo. Baron, ki je bil takorekoč gospodar gradu, je bil srečno poročen z baronico, vendar je vseeno hotel imeti Nežko, s katero bi lahko poživljal dolgočasne nočne urice. Hotel jo je imeti za uživanje. Med baronom in Nežko je šlo zgolj za užitkarsko ljubezen. Vendar je Matiček, ki je bil siccer predstavnik nižjega sloja, to preprečil. V odlomku zgodba doseže vrhunec, kajti Nežka in gospa baronica zamenjata vlogi in na ta način pretentata svoja partnerja. V odlomku lahko opazimo, da se baron prilizuje Nežki, jo osvaja, čeprav tega ne bi smel zaradi svoje žene. Vendar se ne zaveda, da je pod obleko skrita njegova prava žena, ki vse to posluša. Tukaj lahko opazimo tipičen primer situacijske komike. K udeležencema šestega nastopa spadata baron Naletel in Matiček. Matiček se zavzema za pravo legitimno ljubezen, katero čuti do izbranke Nežke, med tem, ko je baron Naletel pripadnik užitkarstva. Nežko bi imel, da bi jo izkoriščal, skratka , gre za užitkarsko ljubezen. Matiček, ki je sicer pripadnik nižjega razreda se ima za pametnega človeka in trdi, da, če bi baronu vzeli plemiški naslov, bi bil sam vreden več kot baron Naletel. Med njima vlada zaradi Nežke ljubosumno razmerje.Baron ne more videti, da se Matiček potika okoli Nežke, kar velja obratno tudi za Matička. Lahko bi rekli, da med seboj tekmujeta, kdo bo dobil Nežko. To je boj med bogatim plemičem in revnim, vendar prebrisanim Matičkom. Ideja bogatega barona Naletela je, da bi si na nek način kupil Nežko za potešitev potrebe po svoji užitkarski ljubezni. Nežka, ki je prikupna, mlada vitka, polna energije je seveda očarala barona, vendar ta je že poročen in je ne more imeti. Zato bi jo imel samo za uživanje in potešitev potrebe. Zaradi tega pa prihaja v spor z Matičkom, ki je njegov največji tekmec, še bolj pa s svojo ženo. Njegova žena bi rada razrešila ta problem, zato se je odločila zato se je odločila za prenovo oziroma spremembo vloge. To se ji je tudi posrečilo.

RAZMIŠLJANJE
Na podlagi mojih življenjskih izkušenj moram izraziti mnenje, da se ne strinjam z baronom Naletelom glede njegove ljubezni do Nežke. Če ne bi Matiček in gospa baronica ravnala, kakor sta, bi lahko baron Nežki zagrenil celo življenje, saj je bila njegova ljubezen prevarantska, užitkarska. Hotel jo je izkoristiti in nato odvreči kot kakšno stvar. Matiček pa Nežko ni hotel izkoristiti za užitek in jo podkupiti, ampak jo je hotel imeti ob strani za svojo življenjsko sopotnico. Ljubezen med njima je bila prava dolgoročna ljubezen. Tudi sam sem bil nekoč podoben baronu Naletelu, vendar pa želja po užitkarstvu hitro splahnela. Postal sem podoben Matičku. V odlomku se pojavlja situacijska komika. Komično je to, da baron ni vedel, da sta Nežka in baronica, njegova žena, zamenjali vlogi. Baron je izpadel.
10. Anton Tomaž Linhart - Ta veseli dan ali Matiček se ženi
Vprašanja
1.) Poiščite nekaj značilnosti rokokoja (moda, slikarstvo, arhitektura, književnost).
2.) Ali je Ta veseli dan predelava ali originalno delo? Utemeljite.
3.) Označite like, ki nastopajo v komediji.
4.) Ponovite, kaj je komedija.
5.) Katere vrste komedija - glede na prevladujoči element komičnega - je Ta veseli dan?
6.) Kaj povzroča komične situacije v Veselem dnevu? Navedite kak primer.
7.) Kdo je bil mojster klasične karakterne komedije? Navedite nekaj njegovih svetovno znanih del.
8.) Katero dejanje v Linhartovi veseloigri vsebuje največ aktualnih bodic? Kateri prizori?
9.) Ali na današnjega gledalca Veseli dan še deluje s svojo družbeno in politično satiro?

Življenjepis avtorja:
Anton Tomaž Linhart se je rodil 11. decembra 1756 v Radovljici; njegov oče je bil obrtnik češkega rodu. Najprej se je šolal v domačem kraju, nato na ljubljanski gimnaziji, ki so jo vodili jezuiti. Ker je nameraval postati menih, je od 1776 do 1778 prebil v Stični pri cisterci- janih, vendar si je premislil in odšel na Dunaj, kjer je verjetno opravil pravne študije, tam pa se je seznanil tudi z razsvetljenstvom. Leta 1780 se je vrnil v Ljubljano in postal najprej arhivar pri škofu Herbersteinu, nato pa opravljal pomembne uradniške funkcije; 1792 je postal deželni tajnik. V 80. letih se je preusmeril iz nemške kulturne sfere v slovensko, odlikovala ga je izrazita svobodomiselnost, bil je simpatizer francoske revolucije in najbolj delaven član Zoisovega krožka. Umrl je 1795 v Ljubljani.

Odgovori
1.)Rokoko
(franc. rocaille - školjkasti okraski) je bil slogovni, "hibriden pojav, ki je težil za lahkotno zabavo, dvorljivostjo, površno čutnostjo in duhovičenjem" (J. Pogačnik); bil je "lažji", svetlejši, igrivejši, intimnejši, elegantnejši (po V. Cudermanu). Značilnosti rokokoja (moda, slikarstvo, arhitektura, književnost) slog v slikarstvu, uporabni umetnosti, arhitekturi, deloma tudi v glasbi in književnosti (18. stoletje). Ko slišimo ta pojem pomislimo na lirske pesmi, ki v lahkotnem tonu, graciozno in družbeno opevajo ljubezen, vino, prijateljstvo in nasploh življenjske užitke. (Takšne značilnosti so mogoče tudi v romanih, novelah in dramah). Posamezne prvine rokokoja najdemo tudiv slovenski književnosti, v razsvetljenski dramatiki, zlasti v Linhartovih komedijah.
2.) Ta veseli dan ali Matiček se ženi je samostojna predelava francoskega izvirnika, in sicer komedije Pierra de Beaumarchaisa Figarova svatba, ki je v tedanji porevolucijski Evropi v konservativnejših deželah, kakršna je bila tudi Avstrija, uživala sloves nevarne svobodomiselnosti. Zato Linhartova igra tedaj, ko je izšla (1790), ni bila uprizorjena (prvič šele 1848 v Novem Mestu). Linhart je izvirnik močno skrajšal, zmanjšal število oseb, dogajanje je prestavil iz visokega plemiškega okolja na skromnejšo podeželsko graščino, plemstvu nasprotujoči meščanski svet pa je zamenjal s kmečkim, kar je natančneje ustrezalo slovenskim socialnim razmerjem. Čeprav je odstranil nekatere poudarke protifevdalne in protiabsolutistične satire, je ohranil osnovno razsvetljensko-demokratično miselnost, pa tudi lahkotno rokokojsko radoživost. Dogajanje je postavil na Gorenjsko, zato je jezik močno obarvan z gorenjskimi narečnimi prvinami. Komedija je predelava iz nemškega jezika. To vidimo po tem, ker so v komediji stare besede - nemške popačenke. (Zadaj je tudi slovar, da lahko kaj pogledamo, če česa ne razumemo).
3.)Baron Naletel- bil je glavni na gradu. Varal je ženo, rad pa je osvajal tudi druga dekleta, predvsem Nežko. Bil je nagle jeze in je vedno obsojal samo druge (za drugimi je pošiljal ovaduhe, da so mu poročali o dejanjih, ki so jih doživljali), sam pa je lazil za dekleti.
Rozala - baronova gospa in Tončkova botra. Bila je usmiljenega srca, bila prijazna do drugih in je vedela, da jo baron vara z drugimi dekleti. Bila pa je tudi odločna, predvsem kadar sta bila z gospodom skupaj, ga je oštela in psovala.
Matiček - njegovo pravo ime je Jurček, vendar se ga je od ciganov (ker je bil od njih ugrabljen) prijelo to ime. Lahko bi se reklo, da je bil "svoj´ga d´nara vreden." Vedno je vedel kam udariti barona (pa tudi druge), bil je zvit lisjak pa tudi velik jezičnik. Na gradu je služil kot vrtnar. Tu spozna tudi svojega očeta Žužka, njegova mati pa naj bi bila Smrekarica (to naj bi moral vzeti za ženo, saj mu je posodila 200 kron, izve pa se, da je njegova mati). Srce si je ogrel za Nežko, za katero je lazil tudi baron.
Nežka - služila je gospe, srce pa ji je gorelo za Matička. Kljub temu, da ji je baron obljubil veliko doto, je še vedno ljubila Matička. Tudi ona je bila zvita in bistra, ampak še vedno ne tako kot njen ženin.
Tonček - bil je študent, ki je prišel na grad na počitnice. Tudi on je imel svojo ljubezen - gospo. Bil je nabrit, pa tudi boječ (Nežka se je namesto njega morala pogovoriti z gospo, glede Tončka). Nazadnje dobi županovo hči Jerco.
Zmešnjava - vedno se je pojavil, kjer ni bilo treba, potem pa povzročil nered in odhitel poročat gospodu baronu, kaj je bil ujel v pogovoru.
Žužek - vodja pisarne na gradu. Zgodi se, da spozna svojega sina Jurčka po znamenju na roki. Veliko je oprezal za Matičkom in se s temi svojimi dejanji prilizoval gospodu. Zvedel je, kaj ima Smrekarica opraviti z Matičkom, zato se je na vso moč trudil, da bi med Nežko in njenim izvoljencem razkopal vezi.
Budalo - bil je njegov - Žužkov pisar. Ker je bil bolj trdne pameti, se ga je prijel tudi ta vzdevek.
Jerca - županova hči. Za njo je lazil študent Tonček. Nekaterim je bila v veliko pomoč za poizvedovanje o drugih, njeni nasprotniki pa so se jo hoteli na vsak način odkrižati.
Jaka - duhovnik na gradu. Poleg vseh teh nastopajo še Gašper - delavec, Marka - sodni hlapec, godci in kmečki fantje in dekleta.
4.)Komedija
(pri Grkih po tragediji najpomembnejša dramska zvrst); je razigrana sprevodna pesem, veseloigra nasprotje tragedije; zbuja vesele, razigrane, vedreobčutke, pogosto smeh. Njene glavne sestavine so komičnost (smešnost), vedrina, razigranost, pa tudi satiričnost. Je lahkotnejša in duhovitejša dramska zvrst/vrsta, v kateri ni nobenih visokih spopadov ali zmotnih dejanj in odločitev, ki bi človeka ugonobil (kot v tragediji), saj je vse namenjeno predvsem zabavi in smehu.
5.) Mislim, da je komedija "Ta veseli dan" situacijska (karakterska, deloma satirična), saj se komedija odvija nepredvidljivo.
6.) Komične situacije povzroča zamenjava oseb. Primer: Nežka in gospa si izmenjata vlogi; ker je tema, ju gospod ne prepozna in ju zamenja ter dvori gospe preoblečeni v Nežko.
7.) Mojster klasične karakterne komedije je bil Moličre.Njegova svetovno znana dela so: Tartuffe, Namišljeni bolnik.
8.) Mislim, da so ti prizori predvsem tisti, ki slonijo na zamenjavi oseb.(Zbadanje oseb in celega ekološkega sistema).
9.) "Ta veseli dan" verjetno vpliva na gledalca s svojo družbeno in politično satiro, saj ko gledaš to veseloigro, le-ta prodre do duše in srca človeka. Gledalec doživi katarzo/očiščenje duše, v vsakem pogledu pa ga to le nekaj nauči.

Vsebina komedije:
Prizorišče te komedije, ki je zelo samostojno prirejena po francoskem izvirniku, je grad na Gorenjskem, blizu neke vasi, pred letom 1789. Tu služi Matiček kot graščinski vrtnar, ki ga je baron Naletel povišal v prvega služabnika, in Nežka kot hišna. Hočeta se poročiti. V enem dnevu se dogodki zapletejo in razpletejo.
V družinski sobi se Matiček in Nežka pogovarjata o pripravah za poroko, seveda pa ne gre Matičku v račun, da hoče baron Naletel Nežko imeti na skrivnem zase in da je za posredovalca najel graščinskega tajnika Žužka. Matičku pa grozi tudi sodišče: Marija Smrekarica z Gobovega gradu, kjer je nekdaj služil, ga toži, da ji ni vrnil dvesto kron in da je zato dolžan, vzeti jo za ženo, kakor je obljubil. Advokat Zmešnjava ga opozori, da bo gosposka tega dne obravnavala njeno tožbo, a Matiček si ne dela skrbi. Nadaljni prizori, zasnovani na položajni smešnosti, razkrivajo vrsto zadreg, katerih središče je študent Tonček: mudi se na gradu na počitnicah, smuče se okoli Nežke, ki jo je baron povabil na sestanek v gozdičku, okoli županove Jerice in rad podvori baronici Rozali, ki mu je botrica. Baron ga ne trpi in ga je pognal z gradu. Tonček je žalosten, ker mora v Ljubljano, zlasti še, ker je baron kmečkim fantom in dekletom dovolil ples na graščini. Matiček mu svetuje, naj se z gradu odpelje in skrivoma vrne. (1. dejanje).
Gosposka soba. Nežka razkrije gospe, da jo baron zalezuje in da hoče preprečiti njeno poroko z Matičkom. Matiček pa obema razodene svoj načrt. V baronu bo zbudil ljubosumje na gospo, zato je po pisarju Budalu zanj že oddal pismo, češ da se gospa sestaja z nekim gospodom, a pismo da je dobil od nekega kmeta, Nežki pa predlaga, naj baronu obljubi od njega zaželeni sestanek in vse uredi tako, da se bo z baronom v gozdičku sestal Tonček, preoblečen v njeno obleko. Matičkovo "svarilno pismo" baronu je užgalo. Baron poišče gospo v trenutku, ko Nežka in gospa preoblačita Tončka ta je spet na gradu v Nežkino obleko. Sumljivo se mu zdi, zakaj se gospa zaklepa. Slede šaljivi prizori skrivanja in zadreg: baron hoče siloma odpreti vrata v sosedno sobo, kjer misli, da je skrit neznani gospod, in gospa mu v stiski prizna, da je v sobi Tonček, ki se je vrnil. Na kraju se pokaže, da je v sobi Nežka. Baron je prepričan, da se gospa norčuje iz njega, in jo zaradi neupravičenega sumničenja prosi odpuščanja, gospa pa strmi, ker ne ve za Tončkov beg skozi okno. Baronu odpusti in pove, da mu je svarilno pismo oddal Matiček. Vtem prinese delavec Gašper razbit cvetlični lonec, ki ga je nekdo razbil pri skoku skozi okno, in pokaže pismo, ki ga je oni izgubil in ki se glasi na prefekta v Ljubljani. Matiček skuša barona pretentati, da je skozi okno skočil on, pismo pa da mu je dal Tonček zato, da bi ga bolje zapečatili. Tedaj prinese Žužek akte in med njimi Smrekaričino tožbo. Baron zagrozi Matičku, da ne bo dovolil obljubljene zabave in da ga bo dal zapreti. Gospa sklene, da pojde v gozdiček sama v Nežkini obleki. (2. dejanje).
Graščinska pisarna.Baron hoče še tega dne razčistiti Matičkovo zadevo s Smrekarico. Sluti, da ga vsi vlečejo za nos. Nežka mu obljubi, da pride v gozdiček, če ji bo dal doto; baron se veseli "zmage", Nežka pa, da bo lahko plačala Matičkov dolg Smrekarici. Priprave za sodno obravnavo. Pisar Budalo se med delom pritožuje advokatu Zmešnjavi, češ kakšni so kmetje: če jim ni kaj prav, že vpijejo o pravici, šolo jim hočejo napraviti, a je kmetje sami nočejo. Obravnava proti Matičku se zaključi v Matičkovo korist. Dokaz narodne zavednosti je njegovo poudarjanje, da hoče pravico doseči v domačem in ne v nemškem jeziku. Tožbo duhovito zavrača in na kraju se pokaže, da je graščinski tajnik Žužek njegov oče, Smrekarica pa njegova mati. Ko priteče Nežka z mošnjo denarja, ki ga je za doto dobila od gospe, in hoče odplačati Smrekarico, to ni več potrebno; Matiček ji predstavi svojega očeta, Žužek pa sklene, da bo Smrekarico vzel za ženo. (3. dejanje).
Na grajskem mostovžu.Matiček in Nežka se veselita svoje sreče. Nežka obljubi Matičku, da zvečer ne pojde v gozdiček in da razen njega nikogar drugega ne bo ljubila. Na sestanek pojde gospa v njeni obleki. Za barona pripravita pismo, ki ga Nežka spne z iglo. Dekleta pridejo in prineso gospe rože. Med dekleti je tudi študent Tonček, a preoblečen v deklico. Toda baron ga vendarle spozna; znesel bi se nad njim, da se Jerica ni zavzela zanj in dosegla celo, da bo smel zvečer z njo plesati. Nato pojo dekleta baronu na čast. Nežka se mu približa, poklekne predenj in baron ji posadi na glavo venec. Tedaj mu da pismo, baron pa izroči iglo Jerici in ji naroči, naj jo na samem vrne Nežki in ji pove, da jo bo čakal pod veliko lipo na vrtu. Medpotoma Jerica sreča Matička in mu razodene Nežkine nakane. Ljubosumni Matiček sklene Nežko zasledovati na sestanku, oče Žužek pa ga svari, naj se ne prenagli. (4. dejanje).
Gozdiček na koncu vrta.Matiček je bil naročil Jerici, da se mora skriti v utici na vrtu in stopiti z lučjo ven, ko ji bo zažvižgal. Sam se s fanti skrije in opazuje, kako se bo baron sestal z Nežko. Prideta gospa in Nežka. Prva je oblečena kot Nežka, druga kot gospa. Sproži se igra zamenjav. V tej igri Matiček spozna, da je Nežka preoblečena v gospo, in je ves srečen, da ga še ljubi, ker je mislil, da ga vara z baronom. Baron pa je prepričan, da je z njegovo gospo moški, ki je bil zjutraj pri nji. Vidi, da jo vodi v utico in v navalu ljubosumja ves divji hiti za njima. Zgrabi moškega in na svoje presenečenje spozna v njem Matička. V tej zmešnjavi prinese Jerica luč. Baron ogorčen zahteva kazen za svojo gospo. Vtem pa stopi predenj njegova prava gospa in baron stoji pred vsemi osramočen. Gospo prosi odpuščanja in ta mu vse odpusti. Baron naroči zbranim godcem, naj počakajo na graščini do Matičkove poroke, a Žužek ga prosi, naj bi počakali kake tri ali štiri dni, kajti pisal je na Gobov grad po Smrekarico. Za sklep vsi veselo zapojejo:
11. Johan Wolfgang Goethe - Trpljenje mladega Wertherja
OBNOVA
Werther se je nekega večera zaljubil v Lotte. To je bila sicer že poročena ženska s šestimi otroci, vendar Werther jo je hotel imeti za svojo, kajti zanj je bila to najlepša ženska pod soncem. Werther in Lotte pa nikakor ne prideta skupaj, tudi po njegovi veliki zagnanosti do skupne ljubezni. Werther je pogosto govoril, da bo zaradi nesrečne ljubezni naredil samoumor, vendar je to odlašal in si vendarle hotel zagotoviti Lottino ljubezen. Ker pa mu Lotte ljubezni ni vračala tako, kot je on hotel, si je nekega večera vzel življenje. Umrl je zelo tragično - s pištolo se je ustrelil v čelo in počasi umiral vse do jutranjih ur. S tem se je končalo življenje mladega Wertherja.

OZNAKA OSEB - JUNAK IN OKOLJE
Glavni junak je v tem tragičnem romanu Werther. Bil je sanjav in obenem revolucionaren mladenič, ki se je zaljubil v že poročeno Lotte. Že v enem izmed prvih Wertherjevih pisem naletimo na misel o samoumoru. Werther tu, še preden se seznani z Lotte, govori o tem, da ima vendarle v srcu sladek občutek svobode, da lahko zapusti to ječo - življenje, kadar hoče. Wertherjevo ljubeče stapljanje z naravo in umetnostjo se kaže v redkih primerih kot “moj gozd” ali “moj Homer”. K priljubljenim besedam sentimentalizma spada beseda kot “somračen,” ki se sprevrže iz podobe narave v podobo duše, ali recimo pridevek “svet,” ki označuje zdaj vse kar v novem svetobaštvu religiozno razgrablja dušo, zato je za Wertherja Lotte “svetnica” in njegova obleka, katere se je dotaknila “posvečena.”

VLOGA AVTORJA
Roman je njegov mladostno delo, vendar je z njim ustvaril prvo pripoved o novem tipu romantičnega človeka - plemenitega, polnega vzvišenih čustev in domišljije, ljubečega, toda v življenju razočaranega, zato nesrečnega in tragičnega. Nobeno nemško delo 18. stoletja ni vzbudilo večje pozornosti kot Werther. Roman je bil Goethejev največji knjižni uspeh, ne samo v Nemčiji, marveč tudi v tujini. Prevedli so ga v vse evropske jezike. Prvi popolni prevod v slovenščino je oskrbel Herbet Grün leta 1952.

OCENE DELA
Wertherja sem tokrat bral prvič. Ko sem ga zvečer začel brati, ga nisem mogel nehati brati. Ni me le prevzela njegova ljubezen, njegova iz nje izvirajoča melanhalija, njegov obup, sploh pa ne sočustvovanje z njegovo usodo marveč obilje občutij in idej, s katerimi obsega vse predmete, opombe o ljudeh, življenju, usodi, sijajne opise narave, resnico, ki sega tako naravnost, brez ovinkkov do srca, in potem neposnemljivo prikazovanje, mojstrsko risanje značaja vse do njegovih najmanjših potez, jezik je tako resničen, tako preprost, tako osvajoč, tako očarljiv,... Zaradi tega sem, ko sem ga bral resnično užival.

OZNAKA STILA/SLOGA
To pripovedno delo Goetheja je roman in sicer tragičen roman, zaradi zelo tragičnega konca. Spada pa v obdobje romantike in je prozno besedilo.Avtor ni uporabil veliko metafor.
12. Johan Wolfgang Goethe - Trpljenje mladega Wertherja
Vprašanja
1.) Označite obdobje romantike. Navedite nekaj bistvenih značilnosti tega stila/obdobja. (Pomagajte si z osnovnošolskimi in srednješolskimi učbeniki ter drugimi književnimi priročniki - A. Lah, J. Kos...)
2.) Kdo je bil Goethe? Kaj veste o njem?
3.) Glavni junak romana je Werther. Označite ga.
4.) Kako občuti Werther naravo?
5.) Kaj vse se je zgodilo, da se je notranje zlomil? Ali je tragična osebnost?
6.) Zakaj je pesimist? Ali je takšen ves roman?
7.) Ali je njegovo poslednje dejanje utemeljeno?
8.) Kaj pomeni izraz "wertherjanski"?
9.) Opredelite se do Lotte. Kaj menite o njeni osebnosti?
10.) Opazujte obliko romana. Poskušajte jo razložiti.

Odgovori
1.)Romantika - tako imenujemo osrednjo umetnostno smer na prelomu 18. v 19. stoletje; poimenovanje izvira iz besede roman (ki je še v 18. stoletju označeval nekaj manjvrednega, domišljijskega, nestvarnega). Romantičen je bil pogled na svet in je bilo razmerje do njega. T. i. romantični subjekt, avtonomen in absoluten, dodobra zaverovan vase in v prav svojega pogleda in estetske sodbe, je "zmeraj drugačni, nepredvidljivi, svobodni posameznik; bolj ko je drugačen, bolj je zanimiv" (M. Kmecl). Polni ustvarjalne volje, čudnih in hkrati čudovitih idej, "nežne čustvenosti in plemenite melanholije" so romantični ustvarjalci odklonili hladno razsvetljensko razumarstvo in njegove zahteve po koristnosti umetnosti (sprejeli pa so njegove ideje o ustvarjalni in osebni svobodi). Uprli so se togim pravilom klasicistične estetike, niso pa se odpovedali snovno-oblikovnim in idejnim žlahtnostim iz pretekle in polpretekle zgodovine. Svoj slikoviti in izjemni estetski svet so oblikovali zaneseni od kipeče domišljije in intimne čustveno-čutne vzviharjenosti, nemalokrat v umišljenem sporu z družbo, njenimi hotenji, navadami, vrednotami in uveljavljenim odnosom do lepega. Njihova osrednja tema je bilo nasprotje med "človekovo lepo notranjostjo - idealiteto - in zunanjim svetom - realiteto" (V. Cuderman). Estetizirali so predvsem svojo neponovljivo in razviharjeno individualnosti ter nasprotja med dejanskim, stvarnim, zunanjim, ukazanim in med umišljenim, idealnim, notranjim in želenim. Njihovo pojmovanje narave in kozmosa je bilo mitično, izražanje pa močno simbolno. Mnogi so pod vplivom naprednih idej francoske revolucije pogumno branili demokratičnost in svobodomiselnost, poleg upa in obupa torej tudi prometejski upor. Nekateri med njimi pa so sprti s svetom in s seboj raje bežali v melanholično resigniranost, v samoto, sanje in v hrepeneče "iskanje sinjega cveta". Toda enim in drugim je bila prav poezija (orfeizem) osnovni in najvišji smisel ustvarjalnega bivanja.
Romantiki so polni sanj "o sijajni preteklosti, eksotičnih deželah in verskih idejah" (J. Kos) napesnili predvsem poezijo. Že znane teme, motive in oblike so spreminjali "v skladu z lastnim doživetjem in t. i. ustvarjalno svobodo" (J. Kos). Ob liriki, ki je najbolje ustrezala trenutnim vzgibom duše in čustev, so spesnili tudi daljše romantične pesnitve. Napisali so romane v verzih in v prozi, v obliki pisem ali dnevniških zapisov, dramatiki pa v navdušenju za preteklo zlasti zgodovinske drame. Očarala jih je ljudska slovstvena ustvarjalnost. Pod njenim vplivom so se tudi sami poizkusili v tovrstnem pisanju (npr. brata Grimm v pravljičarstvu).
Slovenska romantika je predvsem s Prešernovo poezijo in Čopovo estetskokritično mislijo "konstituirala poezijo kot poezijo in ustvarila prvi estetsko dozoreli literarni slog" (B. Paternu). Začelo jo je Prešernovo Slovo od mladosti, objavljeno v prvem zvezku Kranjske čbelice (1830). Spodbudile pa so jo zlasti zamisli nemške romantične teorije o kultiviranju jezika s t. i. visoko razvit književnostjo. Prešernova poezija, upesnjeni boj s "sovražno srečo", je sad ustvarjalne, miselne in čustvene svobode, hkrati pa tudi napora, da bi težka osebna bivanjska razglasja uklenil v čimbolj harmonično in strogo poetično arhitektoniko (npr. soneta).
2.)Življenjepis!
Johann Wolfgang Goethe (1749 - 1832) se je rodil v Frankfurtu ob Maini v družini premožnega cesarskega svetnika. Pravo je študiral v Leipzigu in Strassburgu. Tu je prišel pod vpliv Herderja in gibanja Sturm und Drang (Napad in naval) ali viharništva. Bil je nekaj časa v sodni službi v Wetzlarju. Leta 1775 je odšel v Weimar, kamor ga je povabil weimarski vojvoda. Tu je ostal do smrti, deležen visokih služb in časti (tajni dvorski svetnik in minister). Vmes (1786 - 1788) je potoval v Italijo in se navdušil za antične estetske ideale. V letih 1794 - 1805 je tesno sodeloval s Schillerjem (obdobje weimarske klasike). V zadnjih desetletjih svojega življenja se je ukvarjal predvsem z naravoslovjem. Goethe je za Voltairom prevzel mesto nekronanega književnega vladarja Evrope. Bil je eden najpomembnejših evropskih in svetovnih književnikov. Bil je sicer predvsem pesnik, vrhunska dela pa je pisal tudi na področju dramatike in pripovedne proze. Napisal je vrsto odličnih oblikovno, stilno in vsebinsko raznolikih lirskih pesmi. V njegovi epski poeziji izstopata idilični ep Herman in Doroteja in satirični živalski ep Lisica zvitorepka. Goethejeve drame pa so: Gö tz von Berlichingen, Egmont (zgodovinski temi), Torquato Tasso (o znanem italijanskem pesniku), Ifigenija na Tavridi (obdelava antičnega motiva). Glavno Goethejevo delo pa je seveda Faust, pesniška drama v 2 delih, ki jo je avtor snoval dolga desetletja. Končno še Goethejeva proza: sentimentalni roman v pismih Trpljenje mladega Wertherja, razvojna romana Učna leta Wilhelma Meistra in Popotna leta Wilhema Meistra in roman z zakonsko problematiko Sorodne duše. Pomembna je tudi Goethejeva avtobiografija Poezija in resničnost.
3.)Werther - bil je sanjav in obenem revolucionaren mladenič, ki se je zaljubil v že poročeno Lotte. Že v enem izmed prvih Wertherjevih pisem naletimo na misel o samoumoru. Werther tu, še preden se seznani z Lotte, govori o tem, da ima vendarle v srcu sladek občutek svobode, da lahko zapusti to ječo - življenje, kadar hoče.
4.) Wertherjevo ljubeče stapljanje z naravo in umetnostjo se kaže v redkih primerih kot "moj gozd" ali "moj Homer". K priljubljenim besedam sentimentalizma spada beseda kot "somračen", ki se sprevrže iz podobne narave v podobo duše, ali recimo pridevek "svet", ki označuje zdaj vse kar v novem svetobaštvu religiozno razglablja dušo, zato je za Wertherja Lotte "svetnica" in njegova obleka, katere se je dotaknila "posvečena".
5.) Zelo je bil zaljubljen v Lotte iz Wahlheima, kot ga je pisatelj poimenoval. Vendar ga je ta mlada žena hudo prizadela; izvedel je, da se bo poročila z drugim z Albertom, ki je bil precej bogat. Potem sta se poročila in bila srečna. Vendar Werther jo je hotel samo zase. Na koncu ga je Lotte celo spodila in zato se je ubil.
6.) Roman je nastal pesimističen zaradi pisatelja Goetha, ki je opisoval svoje življenje, vendar je v njem izbral drugo ime. Ker je Goethe pisal ljubezenske pesmi, je izpovedoval svoja čustva. S tem je hotel izpovedati ljubezen do Lotte in opevanja narave.
7.) Njegovo dejanje je utemeljeno, saj se zlomi, zato ker ga Lotte odslovi. Ko se ubije napiše Lotti in Albertu poslovilno pismo, v katerem razloži zakaj je to storil.
8.) Ta knjiga je privabljala bralce, podžigala njihovo radovednost, da bi si delo ogledali od blizu. Zato so bralci planili po njem, ga prebirali, razčlenjali, se ob njem vnemali, pretakali solze in obžalovali junakovo nesrečno usodo. Knjiga je posnemala glavnega junaka in njegovo veliko ljubezen."Wertherjanski" pomeni bolesna občutljivost ali svetobolje.
9.) Lotte kot osebnost je bila polna čustev, miline, lepote. Zame je bila dobra vila, ki je pomagala ljudem v stiski. Znala jim je prisluhniti. Kljub močni Wertherjevi ljubezni do nje, ni mogla svojemu možu Albertu dati slovo in zaživeti z Wertherjem. S svojo lepoto je ranila mnogo moških src, najbolj pa Wertherjevo.
10.) Oblika romana je sentimentalni roman v pismih. Pisatelj piše pisma, v njih pa napiše dejanja, ki jih je bil Werther storil. Pisma piše tiste dni, ko se je zgodilo kaj pomembnega. Piše jih svojemu prijatelju, pa tudi zato, da se s pisanjem zamoti. V romanu je bistveno predvsem to, da človek živi v sporu z družbo in pa s samim seboj.

Obnova1
Werther se je nekega večera zaljubil v Lotte. To je bila sicer že poročena ženska s šestimi otroci, vendar Werther jo je hotel imeti za svojo, kajti zanj je bila to najlepša ženska pod soncem. Werther in Lotte pa nikakor ne prideta skupaj, tudi po njegovi veliki zagnanosti do skupne ljubezni. Werther je pogosto govoril, da bo zaradi nesrečne ljubezni naredil samomor, vendar je to odlašal in si vendarle hotel zagotoviti Lottino ljubezen. Ker pa mu Lotte ljubezni ni vračala tako, kot je on hotel, si je nekega večera vzel življenje. Umrl je zelo tragično - s pištolo se je ustrelil v čelo in počasi umiral vse do jutranjih ur. S tem se je končalo življenje mladega Wertherja.
Obnova2
Vse se dogaja v mestecu Wilhelm, na podeželju. Werther, ki je bil občudovanja vreden mladenič, se na nekem plesu zaljubi v Lotte. Njegova ljubezen je tako močna, da misli, da bo Lotte na lahek način dobil. Ob vsem tem se pojavi še Lottin mož, ki zelo pretrese Wertherja; vedel je da bo Lotte njegova, če bo bil do nje kar se da dober. Ker je Wertherju dostikrat spodletelo pri Lotte, se je zatekel v naravo po pomoč in iz nje srkal nove načrte, kako bi Lotte dobil. Veliko je razmišljal, sanjaril, pisal je tudi pisma svojemu prijatelju in v njih pisal, kako strašni so dnevi brez nje, ki je ne more dobiti. Tudi Lotte je dobro vedela, da se je Werther ogrel zanjo, vendar ni morala pustiti svojega moža in šest malčkov. Vedela je, da bo nekomu ranila, zlomila srce; to pa je bil Werther. Dostikrat je tudi po cele dneve bil pri Lotte, samo da jo je lahko videl in bil v njeni bližini. Pisal ji je pisma, pesmi in še marsikaj, s čimer bi pritegnil njeno pozornost. Tudi Lotte je nekaj čutila do njega, vendar mu ni morala pokazati, saj jo je že on čisto zaslepil.To se je dogajalo dolgo časa; Lotte je trpela, ker ni vedela kaj naj naredi, še bolj pa Werther, saj ni vedel kako naj dobi Lotte. Ker mu na koncu tudi narava ni mogla pomagati (v njej ni našla rešitve), je sklenil, da se usmrti. - Lotte mu je zlomila srce in ni videl druge rešitve kot smrt. Pred smrtjo je zaročencema napisal dolgo pismo. V njem je napisal, zakaj je to storil; potem pa se ustreli.
13. France Prešern - Krst pri Savici
OBNOVA
UVOD je mogočna podoba zaključnega obdobja junaških bojev proti zmagujočemu nasilnemu Valjhunovemu krščanstvu. Pod Črtomirovim vodstvom se poslednji branitelji stare vere zatečejo v Ajdovski gradec v Bohinju, vzdrže sovražnikovo šestmesečno obleganje, naposled pa se odločijo za izpad iz trdnjave. Prav tedaj Valjhunova vojska naskoči trdnjavo. V silnem bojnem metežu pade junaška pogonska četa, le Črtomir se reši. Pretresljiv je Črtomirov nagovor na četo pred izpadom, iz njega zveni zanesen klic o veliki slovanski skupnosti, željo po svobodi, ki temelji na spoznanju, da je boljši grob, kakor suženjstvo, in vera v svobodno urejanje narodnega in socialnega življenja.

KRST je podoba duševnega stanja poraženega poganskega vojskovodje Črtomira in njegove spreobrnitve. Tej podobi ustreza elegičen ton in zadržan ritem v pripovedovanju, lirski opisi pokrajine in dramatski pogovori Črtomira z Bogomilo. Znan ribič v čolnu odpelje Črtomira na varnejši kraj, in posreduje, da se naslednje jutro sreča z Bogomilo pri slapu Savice. Bogomila pride v spremstvu krščanskega duhovnika. Poraženi poganski poslovodja je za srečen objem pripravljen pozabiti vse gorje in, ko mu Bogomila razodene, da je postala kristjan in molila zanj, da bi se živ vrnil iz boja in se spreobrnil k novi veri, ji Črtomir v čustveni zavzetosti pove, da ji hoče služiti v mislih in dejanjih, pripravljen je sprejeti novo, Bogomilino vero, ki po duhovnikovih besedah uči, da so “ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi,” a muči ga želja kdaj mu bo Bogomila postala žena. Tedaj mu je Bogomila razodela, da mu ne more postati žena, vendar prosila ga je še eno uslugo, namreč to, da bi se dal krstiti vpričo nje. Črtomir je v to molče privolil. Kmalu nato sta se ločila in se nista več videla.

OZNAKA OSEB - JUNAK IN OKOLJE
Glavni junak v tej pesmi je Črtomir. Prizadeval si je, da bi se omožil s prelepo Bogomilo in se zaradi nje dal prekrstiti v kristjana. Na koncu pesnitve mu je Bogomila razodela, da se ne more omožiti z njim. Črtomir se je s tem sprijaznil in se vpričo nje dal krstiti. Črtomir je bil omahljiv in boječe narave. Le on pa je preživel strašno vojno med Valjhunovo vojsko in njegovimi pogani.

VLOGA AVTORJA
France Prešeren je deloval v 19. stoletju. Rodil se je 3. decembra leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Po rodu je bil slovenec, sin Šimna in Mire. V življenju se je ukvarjal s pisanjem pesmi. Po poklicu je bil pravnik (doktor prava). Otroci so ga klicali pod imenom Doktor fig. Prešernov pesniški razvoj je potekal:
a) od 1824 do 1828 - mladostno obdobje (Povodni mož, Dekletom, Zvezdogledom)
b) od 1828 do 1840 - zrelo obdobje (Slovo od mladosti, Sonetje nesreče, Gazele, Glosa, Krst pri Savici, Pevcu)
c) po 1840 - pozno obdobje (Zgubljena vera, Neiztrohnjeno srce, V spomin Andreja Smoleta, Zdravljica, Kar je, beži)
Iz prvega obdobja se je ohranilo le malo del, najštevilnejša so besedila iz zrelega obdobja. Nekatere osrednje pesmi je napisal v zadnjem obdobju, tik preden je s poezijo utihnil.

OCENE DELA
Krst pri Savici sem takrat bral prvič, čeprav sem že iz osnovne šole vedel kakšno je bistvo - kratka obnova - sem to pesem težko razumeval. Večkrat sem se moral vračati na že prebrane stavke. Najlepši odlomek v knjigi mi je krst Črtomirja, kjer prikazuje lepoto Kranjske.

OZNAKA STILA/SLOGA
Uvod je po notranji zgradbi izrazito epski, edini pravi primer epskega junaškega besedila, ki ga sicer slovenska književnost ni razvila. Sam KRST je spet posvečen glavnim temam zrele Prešernove poezije, kot so visoka “romantična” ljubezen življenski obup spoznavanje narave neizbežne usode, resignacija. Ta del je izrazito epsko-lirski včasih celo dramski, saj je deloma napisan v dialoški obliki. Različnost obeh delov je povdarjena z različno klično obliko - tercina je primernejša hitri pripovedi, stanca oblikuje posamezne momente v Črtomirovi življenski drami. Krst pri Savici spada v obdobje Romantike in sicer v pisateljevo zrelo obdobje. Nastal je leta 1836, po vsebini pa je ep.
14. France Prešern - Krst pri Savici
Vprašanja
1.) Na katere 3 dele je razdeljena pesnitev?
2.) Kako je pesnitev povezana s smrtjo Matije Čopa?
3.) O čigavi krivdi govori avtor v Uvodu in kako si jo razlagaš?
4.) Kako se izteče spopad na Ajdovskem gradcu?
5.) Katero pripovedno tehniko uporabi Prešeren v Krstu?
6.) Zakaj hoče Črtomir narediti samomor? Kje se tedaj nahaja?
7.) O čem razmišlja ob slapu Savici? Koga pričakuje?
8.) Zakaj se mu Bogomila odpoveduje?
9.) Katere prvine krščanske vere sprejema Črtomir?
10.) Kakšno poslanstvo ga čaka v Ogleju?
11.) Ali Črtomir verjame v možnost sreče na zemlji?

Odgovori
1.) Pesnitev je razdeljena na Uvod, Krst in posvetilo Matiju Čopu.
2.) Ko je Matija Čop umrl, je to Prešerna zelo prizadelo. Mislil je samo to, kako se bo še sam umoril. Bil je zelo slab, zato se je s tem pretresljivim dogodkom vsaj delno končalo njegovo pisanje. Ko pa je spisal še (poslednjo) to pesnitev, si je opomogel.
3.) V uvodu govori pesnik o krivdi. Ker je bil velik nasprotnik krščanske vere, se je proti njej maščeval z namenom, da jo zatre. Ker pa ga je Bog sovražil, je na koncu vse drugače izpeljal in zopet je zavladalo krščanstvo. Moje mišljenje je tako: če si veren ali ne, pusti svojega sobrata pri miru.
4.) Celotna Črtomirjeva vojska v silnem bojnem metežu pade, le Črtomir se reši.
5.) Uvod je po notranji zgradbi izrazito epski, edini pravi primer epskega junaškega besedila, ki ga sicer slovenska književnost ni razvila. Sam KRST je spet posvečen glavnim temam zrele Prešernove poezije, kot so visoka "romantična" ljubezen do ženske, življenski obup, spoznavanje narave, neizbežne usode, resignacija. Ta del je izrazito epsko-lirski včasih celo dramski, saj je deloma napisan v dialoški obliki. Različnost obeh delov je povdarjena z različno klično obliko - tercina je primernejša hitri pripovedi, stanca oblikuje oisanetba ninebte v Črtomirovi življenski drami. Krst pri Savici spada v obdobje Romantike in sicer v pisateljevo zrelo obdobje. Nastal je leta 1836, po vsebini pa je ep.
6.) Povod za Črtomirjevo misel na samomor je ta, da ne bi moral dobiti Bogomile, saj se je pokristjanila med to bitko. Tedaj se Črtomir nahaja ob slapu Savice.
7.) Ob Savici premišljuje o smrti in pričakuje svojo izvoljenko Bogomilo, ki naj bi ga otela.
8.) Bogomila se mu odpoveduje zaradi tega, saj ve, da Bog sovraži Črtomirja, ker je nekristjan in zatira vero. Noče, da bi bil njun zakon nesrečen po božji volji. 9.) Ko so ob slapu vsi zbrani, duhovnik
krsti Črtomirja v imenu sv. Trojice. To je prva krščanska prvina, ki jo sprejme Črtomir.
10.) Črtomir gre v Oglej z namenom, da postane duhovnik.
11.) Črtomir ve, da na Zemlji zanj ni več sreče. Je tragičen junak. Njegova privolitev v duhovniški stan je bila usoda, ne pa iskren namen.

Obnova:
UVOD je mogočna podoba zaključnega obdobja junaških bojev proti zmagujočemu nasilnemu Valjhunovemu krščanstvu. Pod Črtomirovim vodstvom se poslednji branitelji stare vere zatečejo v Ajdovski gradec v Bohinju, vzdrže sovražnikovo šestmesečno obleganje, naposled pa se odločijo za izpad iz trdnjave. Prav tedaj Valjhunova vojska naskoči trdnjavo. V silnem bojnem metežu pade junaška pogonska četa, le Črtomir se reši. Pretresljiv je Črtomirov nagovor na četo pred izpadom, iz njega zveni zanesen klic o veliki slovanski skupnosti, željo po svobodi, ki temelji na spoznanju, da je boljši grob, kakor suženjstvo, in vera v svobodno urejanje narodnega in socialnega življenja.
KRST je podoba duševnega stanja poraženega poganskega vojskovodje Črtomira in njegove spreobrnitve. Tej podobi ustreza elegičen ton in zadržan ritem v pripovedovanju, lirski opisi pokrajine in dramatski pogovori Črtomira za Bogomilo. Znan ribič v čolnu odpelje Črtomira na varnejši kraj, in posreduje, da se naslednje jutro sreča z Bogomilo pri slapu Savice. Bogomila pride v spremstvu krščanskega duhovnika. Poraženi poganski poslovodja je za srečen objem pripravljen pozabiti vse gorje in, ko mu Bogomila razdodene, da je postala kristjan in molila zanj, da bi se živ vrnil iz boja in se spreobrnil k novi veri, ji Črtomir v čustveni zavzetosti pove, da ji hoče služiti v mislih in dejanjih, pripravljen je sprejeti novo, Bogomilino vero, ki po duhovnikovih besedah uči, da so "ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi", a muči ga želja kdaj mu bo Bogomila postala žena. Tedaj mu je Bogomila razodela, da mu ne more postati žena, vendar prosila ga je še eno uslugo, namreč to,da bi se dal krstiti vpričo nje. Črtomir je v to molče privolil. Kmalu nato sta se ločila in se nista več videla.
15. Honore De Balzac - Oče Goriot
Vprašanja
1. Kratek povzetek zgodbe in imena glavnih književnih oseb.
2. Ugotovite ali stoji za pripovedjo vsevedni pripovedovalec. Ugotovitev podprite z nekaj primeri.
3. Ali Balzaca bolj zanima svet v človeku ali svet okrog njega? Utemelji s primeri.
4. Ali so Balzacovi opisi sami sebi namen?
5. Preberi 10 strani Kosove uvodne študije v ta roman in odgovori na vprašanja:
- Kaj je Človeška komedija?
- Kaj je delom v Človeški komediji
skupnega, kaj jih povezuje med seboj?
- Kakšno mesto ima v tem ciklu roman Oče Goriot?
6. Kateri dve temi se prepletati v romanu?
7. Katera nova spoznanja ti je prinesla knjiga?

Odgovori
1) Kratek povzetek zgodbe in imena glavnih književnih oseb
Gostišče gospe Vauquerjeve ni bilo moderno opremljeno. Stalo je v ulici sv. Genovefe v Parizu. Vanj so zahajali le upokojenci z nizkimi pokojninami in študenti. Gospa Vauquerjeva je imela sedem gostov. V najboljših dveh sobah so stanovale gospa sama in gospa Couturova s svojo varovanko Viktorino. Te njen bogati oče ni hotel priznati za svojo hčerko. V drugem nadstropju sta stanovala gospod Poiret -star upokojenec in gospod Vautrin, ki se je izdajal za dokaj bogatega moža. Nihče pa ni vedel, kdo Vautrin pravzaprav je. V tretjem nadstropju so v najslabših sobah stanovali: gospodična Michonneaujeva, oče Goriot in študent Evgen de Rastignac. Oče Goriot je bil upokojeni testeninar, ki je prišel v gostišče z ogromnim bogastvom. Sčasoma je to njegovo bogastvo kopnelo, vendar nihče ni mogel ugotoviti kam. Od časa do časa sta ga obiskovali dve mladi lepotici, za kateri je trdil, da sta njegovi hčerki, česar pa mu nihče ni verjel. Poleg the pa je v gostišče prihajalo še enajst gostov samo na kosilo.
Evgen de Rastignac je bil reven študent, ki so ga starši z veliko težavo vzdrževali. Kmalu je spoznal, da človek brez denarja v Parizu ne velja nič. Pisal je materi in sestrama, naj mu pošljejo svoje prihranke. Z njimi je prispelo tudi tetino sporočilo, da bi ga v bogato družbo lahko uvedla tudi njegov sorodnica -grofica Beauseantska. Ta mu je bila pripravljena pomagati. Na nekem plesu je spoznal gospo Restandsko -Goriotovo hčerko, ki ga je povabila domov. Rastignac se je povabilu odzval. Tam je pred njo in njenim možem omenil, da pozna Goriota. S tem si je zaprl vrata v hišo gospe Restandske za vedno. Vautrin je videl, da hoče Rastignac v visoko družbo, vedel pa je tudi, da nima dovolj denarja. Izzval ga je na dvoboj, kjer sta se sprla. Ko je ugotovil, da ga ima Viktorina rada, ga pa ni ubil. Predlagal je Rastignacu, naj se poroči z Viktorino, on pa ubije njenega brata. Tako bo prišel do bogastva, ker bo Viktorijim oče priznal svojo hčerko. Seveda pa bi imel od tega koristi tudi Vautrin. Rastignac Vautrinovo ponudbo zavrne.Grofica Beauseantska uvede Rastignaca v hišo gospe Nicingenove. To je bila druga hčerka očeta Goriota. Ker je oče Goriot to zvedel, sta se z Rastignacom zelo zbližala. Goriot je namreč slepo ljubil svoji hčerki in si lagal, da tudi oni ljubita njega. Obiskali sta ga samo, ko sta potrebovali denar, ki jima ga njuna soproga nista dala. Rastignac se je zaljubil v gospo Nucingenovo. Hodila sta v opero, na večerje, plese, sprejeme. Vendar pa je gospa Nucingenova nekega večera užalila Evgenovo samoljubje. Zato je Evgen začel dvoriti Viktorini. Vautrin je bil nad tem navdušen.Nekaj dni kasneje je gospodična Michonneaujevo obiskal policijski agent. Prosil jo je, če bi hotela pomagati, da policija ugotovi, če ni Vautrin zloglasni pobegli zapornik Trampe-la-Mort. Michonnaujeva je pristala. Ko je Evgen srečal Goriota, mu je ta povedal, da ga hčerka še vedno ljubi. Evgen se je tega razveselil, hkrati pa tudi užalostil. Vautrin je namreč nameraval ubiti brata gospodične Viktorine, ker je mislil, da se bo Evgen z njo poročil. Evgen in Goriot skleneta posvariti očeta gospodične Viktorine, vendar pa je Vautrin slišal njuno namero. Pri večerji ju je napil. Zjutraj je prišlo v gostišče sporočilo, da je Viktorinin brat umrl v dvoboju in da mora nemudoma domov. Istega jutra je Michonneaujeva vrgla v Vauterinovo kavo mamilo, da bi mogla preveriti, če je on pobegli kaznjenec. Izkazalo se je, da je res. Ko se je Vautrin zbudil, je nanj že čakala policija. Gospodična Michonneaujeva je z gospodom Poiretom odšle iz gostišča. V njem sta tako ostala samo Evgen in oče Goriot. Ta je s svojim zadnjim denarjem kupil stanovanje za Evgena in svojo hčerko. Dan pred selitvijo pa je oče Goriot hudo zbolel. Ker je potrebovala denar, ga je obiskala gospa Restaudska. Po naključju je tam srečala svojo sestro. Sprlil sta se ob očetovi smrtni postelji. Temu se je stanje v nekaj dneh zelo poslabšalo. Ob njem pa je bil poleg zdravnika le Evgen. Ko je na Goriotovo željo hotel, da ga gresta hčerki obiskati, je pri obeh naletel na gluha ušesa. Pred smrtjo je oče Goriot spoznal, da ga njegovi hčerki ne ljubita. Pri njegovem pogrebu je bil prisoten le Evgen in prazni kočiji gospe Reastudske in Nucingenove. Glavne osebe
Oče Goriot
Oče Goriot, kot premožen meščan podpre svoji hčerki. Njima je daroval tudi vso svojo ljubezen. Omogočil jima je, da sta se povzpeli v višjo - plemiško družbo. Celo življenje si je lagal, da ga tudi onadve ljubita, na smrtni postelji pa je spoznal, da to ni res. Ko se je z vztrajnostjo in lakomnostjo prikopal do bogastva, bi pričakovali, da se bo vsidral v družbi, vendar pa ga je ta kaj hitro zavrgla. Goriotu je bila družina najvišja vrednota. Pravi, da mora družba propasti, če ne ceni družine. Družba pa ni tega mnenja.
Evgen de Rastingac
Evgen de Rastingac je mladenič, ki je prišel z dežele v Pariz z namenom, da se tam uveljavi. Roman pripoveduje o Rastignacovi poti iz družine v družbo. Na družino je bil zelo navezan. Navajen je bil na to, da se drugi tudi žrtvujejo zanj (kot njegovi sestri in mati). Rastignac kaj kmalu spozna, da je družina v nasprotju z družbo. V srcu se Rastignac odloči za družbo in počasi a vztrajno trga vezi, ki so ga priklenile na družino.
Vautrin
Vautrin je pobegli kaznjenec - nasprotje Rastignaca. Medtem, ko hoče Rastignac priti v družbo, hoče Vautrin ostati zunaj nje. Vautrin ne sprejema pravil, ki ju postavlja družba. Njegov pravila so nasprotna, zato veljajo za zločinsaka.
2) Ugotovite ali stoji za pripovedjo vsevedni pripovedovalec. Ugotovitev podprite z nekaj primeri.
Za pripovedjo stoji pripovedovalec, ki je po mojem mnenju, kakor je bilo razvidno iz pripovedi, vsevedni pripovedovalec. To je med drugim razvidno tudi iz opisovanja glavnih junakov, kajti opisuje jih na dolgo in široko. Večkrat sem zasledil tudi stavek, katerega je pripovedovalec napisal takole: “Pozneje boste videli, da mu to ni uspelo.”
3) Ali Balzaca bolj zanima svet v človeku ali svet okrog njega? Utemelji s primeri.
Po mojem mnenju Balzaca ne zanima samo svet v človeku ampak tudi svet okrog njega. Balzac ni usmerjen vedno na eno misel ampak se giblje; nekaj časa opisuje junakove notranje značilnosti, čutenja, mišljenja potem pa se preusmeri v opisovanje družbe, namreč kako družba na določenega junaka vpliva. Opisovanje Očeta Goriota je sprva notranje, to pomeni recimo kaj čuti on do svojih hčera, do Evgena, nato pa se preusmeri v opisovanje sveta okrog njega - njegov vstop v družbo, ki ga nikakor noče sprejeti.
4) Ali so Balzacovi opisi sami sebi namen?
Kot vemo Balzac ni napisal samo enega ampak več romanov. V njegovih romanih nastopajo vedno iste osebe. Če bi bralec prebral le enega izmed njegovih romanov mu opisi glavnih junakov ne bi kaj veliko koristili. Balzac si je te dolge in obširne opise zamislil zaradi dobrega razloga, hotel je da priti do tega, da bo bralec prišel do zaključka šele, ko bo prebral vse njegove romane. Namreč v vsakem njegovem romanu je opisan le delček celotnega junakovega življenja, pa čeprav na dolgo in široko. Torej Balzakovi opisi junakov se prenašajo iz romana v roman in tvorijo celoten opis in življenje njegovih junakov. Oče Goriot spada med tista pisateljeva dela, ki o svojih junakih nikakor na povedo vsega, kar je potrebno, da bi njih usodo razumeli zares v vseh razsežnostih. Šele, ko ji m sledimo če v druge romane, kjer spet nastopijo eni v glavnih in drugi samo v stranskih vloga, se nam odkrije njihova celotna podoba.
5) Preberi 10 strani Kosove uvodne študije
v ta roman in odgovori na vprašanja:
- Kaj je človeška komedija?
Človeška komedija je Balzakovo najpomembnejše delo. Je cikel med seboj prepletajočih se Balzacovih romanov, v katerih je zarisal panoramo življenja v Franciji od revoludije do konca vladavine Louisa-Philippa. Čeprav velja Človeška komedija, kot že rečeno, za imanentno realistični ciklus, bi morda lahko pritrdili Charlesu Baudelairu, ki je v Balzacu videl vizionarja, genija, čigar ustvarjalna moč je priklicala v literaturo samosvoj, vitalen in prodoren svet.
- Kaj je delom v Človeški komediji
skupnega, kaj jih povezuje med seboj? V Človeški komediji se prepletajo vsa Balzacova dela, ki so tokrat strnjena so na enem mestu. Med seboj jih povezujejo junaki, ki so v njegovih delih vedno isti ljudje. Balzac jih v Človeški komediji primerja med sabo in jih vključuje med družbo.
- Kakšno mesto ima v tem ciklu roman Oče Goriot?
Pomen in mesto Očeta Goriota, ki se ga je Balzac tako dobro zavedal prav v času, ko je poskušal dati Človeški komediji dokončno podobo je ta:
Ne samo, da je v tem romanu prvič uveljavil tehniko vračajočih oseb, ampak jo je uporabil s posebno težo in poudarkom. Zdaj že ni več mogoče dvomiti, da se prav v Očetu Goriotu spočenjajo nekatere izjemno važne ali posebno značilne usode, ki nato s svojo problematiko obvladajo celotno človeško komedijo. Rastignac in Vautrin začenjata v romanu svojo pot in se nato v drugih delih razrasteta v dvoje simbolnih skrajnosti Balzacovega sveta. Zgodba starega Goriota na videz resda ne prestopi meja romana. Toda že dejstvo, da se ob nji prepletajo številne niti pomembnih in značilnih usod, kaže na njen središčni pomen. S svojo posebno težo prerašča ozki okvir romana, tako da ga je čutiti v celotni Človeški komediji. in končno se v ozadju romana pojavljajo v kratkih izsekih, včasih pa kar mimogrede še vse druge osebe, ki prinašajo s sabo širši razgled po motivih pisateljeve na prvi pogled domišljijske, vendar iz stvarnega življenja zrasle resničnosti. Po vsem tem ni mogoče dvomiti, da Balzac v Očetu Goriotu ni le prvič uveljavil postopek vračajočih se junakov, ampak da je to storil z izjemno reprezentativnostjo. Morda je v drugih romanih razdelil motive bolj enakomerno, jih izčrpneje obdelal in strožje omjil. Toda res je, da jih je v Očetu Goriotu zajel najbolj na široko in jih hkrati najbolj na kratko strnil v celoto, katere pomen sega na vse strani. V tem smislu je delo zares roman -ključ ali celo matična celica vse Človeške komedije.
6) Kateri dve temi se prepletati v romanu?
V tem romanu govori pripovedovalec o dveh zelo pomembnih temah, ki jih srečujemo tudi v vsakdanjem življanju. Pripoveduje nam o vstopu v višjo družb - kako družba sprejema ljudi medse in o denarju, bogastvu - kako bi ljudje na čim lažji način prišli do velikega premoženja.
7) Katera nova spoznanja ti je prinesla
knjiga? Ko sem bral knjigo sem začutil kako težko je življenje. Ta knjiga me privedla do tega da sem na življenje začel gledati iz drugega zornega kota. Premišljeval sem, kako ljudje bele rase sprejemamo medse črnce, spoznal sem tudi, da je v živlenju najtežje izbrati pravega partnerja in priti do svojega denarja. Poleg tega pa mi je knjiga prinesla nekaj več znanja, ki ga bom koristno uporabil.

DNEVNIK BRANJA
23.september
Danes sem začel brati Balzacova delo Oče Goriot. Ko sem prebral 10 strani tega romana sem že vedel, da ga ne bom kmalu prebral, ker mi ni zanimiv. Ponavadi berem take knjige, v katerih je vsebina taka, da me zanima in me prisili k nadaljevanju, četudi sem se že naveličal sedeti pred knjigo, ta knjiga pa mi je dolgočasna, ker se ne dogaja nič zanimivega. Ne morem si predstavljati pisatelja kako lahko tako na dolgo in široko opisuje glavne osebe in svet okoli njih. Če bi bil jaz pisatelj, bi pisal zelo kratko in jedrnato, kajti ne jaz niti moji prijatelji nočejo brati knjig, ki so obširne in so napisane na dolgo in široko. Tako pisanje je zame brez pomena. Prebral sem že 35 strani pa še vedno ne vem, kaj hoče pisatelj povedati v romanu. Po mojem mnenju je to zaradi tega, ker takrat, ko sem knjigo dobil in videl kako debela je, kajti jaz nočem brati debelih in obsežnih knjig, ustvaril nekakšen upor proti tej knjigi. Do sedaj vem samo to, da je Oče Goriot nekakšen testeninar, da živi v revni najeti sobici in, da ima dve hčeri, čeprav ostali domnevajo, da to niso njegove hčerke. Ne vem, toda zdi se mi, da sem se osredetočil le na Očeta Goriota na druge osebe v romanu pa nisem pozoren. V prihodnje moram biti bolj pozoren tudi na ostale osebe.
24. september
Danes sem prebral Balzakovo delo do 140 strani. Ko sem bil na 85 strani sem že hotel prenehati z branjem zaradi dolgočasnosti in utrujenosti. Ravno takrat pa sem začel brati drugo poglavje, ki se začne s pismom, ki ga mati in sestri pišejo svojemu sinu oziroma bratu Evgenu. To pismo mi je vlilo nekaj s čemer sem zopet začel z premišljenjem branjem. Ko sem pismo prebral sem odložil knjigo in odšel z mislimi v prihodnost. Premišljeval sem kako bo, ko bom odrastel v zrelo osebo, imel družino. Spraševal sem se ali bom tudi jaz kdaj v taki situaciji, da bom moral pisati svojim staršem in jih prositi denarja. Moje mnenje je tako, da če si ne moreš sam prislužiti denarja na pošten način te družba nekako ovrže in ne moreš več živeti normalnega življenja. Seveda pa na to vsaka oseba gleda z drugega zornega kota.V romanu opažam, da pripovedovalec premalo govori o očetu Goriotu, ki je bil zanj tako pomemben, da se po njem imenuje ime romana. O vseh drugih osebah je napisano več kakor o očetu Goriotu. Pripovedovalec z mojega stališča opisuje osebe in njihovo življenje potem pa v tekst vstavi izkušenega očeta Goriota, da pove svoje mnenje. Če bi bil jaz oče Goriot bi ravnal drugače. Prvič se ne bi dal vreči iz družbe, ne bi zapravljal denarja za svoje hčerke ampak bi ga porabil zase, ne bi dopustil, da me imajo druge osebe za norega in starega ničvrednega človeka.
25. september
Danes sem po dolgotrajnem sedenju pred mizo prebral knjigo. Šele, ko sem jo prebral sem opazil, da niti ni bila tako dolgočasna, kot sem trdil prvi dan. Nenadoma se mi je zazdela neverjetno poučna polna razburljivih dogodkov skratka zanimiva. Toda po pravici povedano je ne bi hotel še enkrat prebrati. To pa samo zaradi njene obsežnosti. Če vse skupaj povežem dobim temo, ki mi je že znana, saj se podobno dogaja tudi v današnjem času. Prišel sem do zaključka, da osebe, ki v romanu nastopajo hrepenijo po bogastvu in vstopu v višjo družbo.Najbolj me je presenetilo to, da je bil na Goriotovem pogrebu samo Evgen ne pa ostalih ljudi, ki so ga poznali, predvsem njegovih hčera. Če se spomnimo koliko denarja in ljubezni je oče Goriot dajal svojima hčerama, bi po mojem mnenju hčerki to morali vračati očetu že takrat, ko je začel bolehati. Toda hčerki sta mu bili hvaležni samo takrat, ko sta potrebovali denar. Če že drugega ne bi morali priti vsaj na njegov pogreb. To, da ju ni bilo me je zelo presenetilo.

Moje mnenje o romanu Oče Goriot in o avtorju je tako:
V Očetu Goriotu se je Balzacu posrečilo svojo vizijo sveta ponazoriti z izjemno raznovrstnostjo zunanjih pojavov, ki jo sestavljajo, in hkrati s trdno enotnostjo doživetja, ki te pojave združuje v celoto. Medtem, ko neusmiljeno vrta prav do dna nespravljivega boja med družino, družbo in bogastvom, že sproti kaže tudi nujno višjo enotnost v svetu energije. Temeljni problem ob katerega je zadel v življenju in ga nato prenesel v umetnost se pojavlja v tem romanu s posebno močjo. Prav zato je toliko bolj jasno, da ga Balzac -kljub želji, da bi ga razrešil kot socialni in politični ideolog rešuje predvsem kot mislec -umetnik. Njegovo umetništvo je zmaga nad nasprotjem, ki ga v življenju ne bi mogel niti obvladati niti do kraja razrešiti. In tako je tudi s te strani Oče Goriot predvsem roman, v katerem se skrivajo ključi za razumevanje celotne Človeške komedije.
16. Gogolj - Plašč
Vprašanja
1) Kratek povzetek zgodbe.
2) Kako ste doživljali novelo? Kakšno je bilo po vašem menenju sporočilo?
3) Opiši Akakija. Na kakšen način ga prikazuje avtor?
4) Je svet, ki ga kaže Gogolj lep ?
5) Kateri prizor prikazuje nepoštenost in nepravičnost?
6) Kdo je ugledna oseba?
7) Dnevnik branja.

Odgovor
1) Kratek povzetek zgodbe:
V Petersburgu je živel ubog uradnik z imenom Akaki Akakijevič. To je bil človek brez osnove, otrok mestnega pločnika, posmrtnik, ki mu je mati umrla na porodu in mu v dediščino pustila le očetovo ime in priimek. Bil pa je tudi zelo skromen, marljiv in ubogljiv. Akaki Akakijevič je nosil plašč, ki je bil že zelo star, ponošen, grd, raztrgan. To je tudi sam opazil, zato se je odločil, da ga nese popravit krojaču. Toda krojač mu tega starega in raztrganega plašča ni mogel več popraviti zato mu je svetoval naj naroči novega. To je ubogega in revnega uradnika močno prizadelo. Uradnik se je kar nekaj mesecev žrtvoval ( manjši obroki hrane in drugo ) za svoj nov plašč. Z velikimi žrtvami si nazadnje le kupi plašč in se takoj prvi dan odpravi z njim v prijatelsko družbo. Ko se je pozno ponoči vračal domov po praznih in samotnih ulicah sta ga napadla dva cestna roparja in mu ukradla plašč. Akaki Akakijevič je zaradi te nesreče zbolel za angino in kmalu tudi umrl. Nekaj dni po njegovi smrti se je v obliki duha ponoči prikazoval na tistem kraju, kjer sta mu roparja vzela plašč. S tem pa se je končala žalostna zgodba o Akakiju Akakijeviču.
2) Kako ste doživljali novelo? Kakšno je bilo po vašem mnenju sporočilo?
Zanimivo je kako sem doživljal novelo. Postavil sem se v kožo Akakija Akakijeviča in z njim doživljal vse napore, bolečine in tudi dobre trenutke. Počutil sem se kot, da bi bil njegov drugi jaz. Poleg tega moram tudi priznati, da mi je bila novela všeč, malo zato, ker je bila izredno kratka, malo pa zato, ker se skozi vso novelo dogajalo nekaj, kar me je spodbudilo k temu, da je nisem nehal brati. Ni bilo nakladanja, tako kot pri Očetu Goriotu. Sporočilo te novele je po mojem mnenju to, da četudi se rodiš reven, brez prihodnosti, grd ali pa kot invalid je tvoja naloga ta, da bi živel. Rodiš se, da bi živel, ker je treba živeti, in ker je vse v našem življenju nujnost.
3) Opiši Akakija? Na kakšen način ga prikazuje avtor?
Akaki Akakijevič je bil nizek človeček, malo pegast, malo rdečelas in celo nekoliko kratkoviden, z nagubanimi lici, s plešico na čelu. Bil je, nižji Petersburški uradnik - prepisoval je akte, človek, ki je živel zgolj za svojo službo. Akaki je bil marljiv, skromen, ubogljiv, reven, nedružaben.Avtor ga prikazuje kot uradnika devetega razreda, torej ne kot predstavnika najrevnejšega uradniškega razreda. Prikazuje ga kot predstavnika splošne ljudske revščine in preproščine, ki jo srečamo v vseh razredih. To je zanj tista preproščina in suženjska psihologija, ki se v vseh družbenih sistemih pojavlja kot osnova oblasti in prevlade človeka nad človekom.
4) Je svet, ki ga kaže Gogolj lep?
Svet, ki ga kaže Gogolj ni lep. To lahko izsledimo na večih krajih v noveli (sodelavci se posmehujejo Akakiju, roparja, ki ukradeta plašč, policija in ugledna oseba imata Akakija za ničvrednega, zato ga ne poslušata).
5) Kateri prizor prikazuje nepoštenost in nepravičnost?
Po mojem mnenju je to prizor, ko je Akaki stopil v stik z ugledno osebo. Akaki si je predstavljal, da mu bo ugledna oseba pomagala, doživel pa je ravno obratno. Ko je ugledna oseba zagledala pohlevno postavo Akakija Akakijeviča in njegovo ponošeno uradniško uniformo se je do njega vedla nepošteno in nepravično( ni ga hotela sprejeti, čeprav je imela čas, ko ga je sprejela, je nanj še vpila). Ni se vedla pošteno in pravično do svoje stranke, ker jo je imela za ničvredno.
6) Kdo je ugledna oseba?
Ugledna oseba je Ivan Abramovič. Povdarjal je strogost. On je bil nazunaj izredno strog, medtem ko je bil v notranjosti dober in pošten človek. Svoj ugled je skušal povečati z mnogimi sredstvi. Naprimer: nižji uradniki so ga morali počakati na stopnišču, ko je prihajal v službo; nihče ni smel naravnost k njemu v pisarno, temveč se je vse moralo odvijati po najstrožjem redu. Ugledna oseba je bila zadovoljna, če je učinek njenih besed pekosil vsa pričakovanja; bila je naravnost pijana od misli, da lahko s svojim glasom spravi človeka celo ob zavest.

DNEVNIK BRANJA
2.november ; 8.30
Dolgo časa sem odlašal z branjem novele Plašč toda danes sem začel z branjem. Novelo bi že prej prebral, toda kar nekaj prijateljev mi je potožilo, da je knjiga izredno dolgočasna. Danes zjutraj sem se sprijaznil z realnostjo in začel brati. Že, ko sem prebral le nekaj strani se mi je zdela knjiga zelo zanimiva, kar pa je bilo ravno nasprotno, kot so govorili prijatelji. Vsebina se mi zdi izredno zanimiva, seveda pa to vsak človek čuti drugače. Zame je značilno, da berem knjige v katerih se dogaja nekaj kar me privede k temu, da začnem razmišljati kako in kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Knjiga seveda ne sme biti romantična. Pri avtorju občudujem njegov slog pisanja. Piše kratko in jedernato. Če bi me vprašali katero knjigo sem bral rajši, Očeta Goriota ali Plašč bi takoj odgovoril Plašč. Ne morem si predstavljati, kako je lahko Balzak pisal tako obširna del, zakaj je pisal na dolgo in široko, če se pa lahko vse pove v nekaj stavkih. Ne morem si predstavljati, kako so lahko Akakijevi sodelavci njega zasmehovali in brili z njim šale z njihovo jalovo pisarniško duhovitostjo. Nisem še videl, da sodelavci nebi držali skupaj. Zanimivo pa je kako je on vsa ta zasmehovanja prenašal. Na zunaj je bilo videti,da mu ni bilo mar kaj o njem govorijo sodelavci, kaj pa je čutil v notranjosti tega nihče ne ve. Sprašujem se kako bi jaz reagiral v takem primeru. Jaz osebno ne morem prenašati kako me meni nepoznane osebe zasmehujejo, še posebno pa ne morem prenašati, da me zasmehujejo prijatelji. Če bi bil jaz takrat v Akakijevi koži nikakor nebi reagiral tako kot on. Ali bi to službo opustil in si poiskal drugo, kar pa bi bilo zelo tvegano v tistem trenutku, ali pa bi sodelavce tudi jaz zasmehoval. Moram pa povedati, da jaz nisem srečen, če se ljudje zasmehujemo med sabo, ampak da smo med seboj prijatelji in si pomagamo med sabo.
2.november 14.20
Danes popoldne sem se zopet spravil k branju novele Plašč in jo tudi prebral. Knjiga mi je bila izredno zanimiva, kar se tiče teme pa malo manj. Tema je resnično nekaj posebnega. Še v nobenem prebranem delo nisem opazil podobne teme. Ampak tema je pa boljša kot pri Očetu Goriotu. Kar se pa tiče načina in sloga pisanja pa je odlična. Pisana je kratko in jedrnato. Vsebina je izredno kratka, ves čas se dogaja nekaj kar me spodbuja k razmišljanju, kako je Akaki družbi odvečen. Dogodek, ko je Akaki prišel k ugledni osebi me je še posebno spodbudil k razmišljanju. Kot prvo si ne morem predstavljati kako ugledna oseba, ki je pred kratkim postala ugledna, ne izpolnjuje svojih obveznosti. Če bi jaz prišel na njeno mesto bi nekaj mesecev trdo delal, tako da bi dobili sodelavci in v tem primeru podrejeni dober vtis o meni, potem pa bi si privoščil nekoliko oddiha. Ne morem si predstavljati, zakaj smo ljudje takšni, da revnim ljudem nočemo pomagati, bogatim pa. Ta ugledna oseba, bi v istem primeru zagotovo pomagala, če bi bil na Akakijevem mestu nek bogatejši človek. Zanimivo je tudi kako si avtor predstavlja duhove oziroma duše umrlih. Ponavadi so govorili, da se duhov ne da prijeti ali otipati avtor pa govori kako sta dva policista prijela duha za ovratnik. Seveda pa si vsak na svoj način razlaga duhove. Danes, ko smo časovno oddaljeni, prevladujejo objektivna merila. Akaki Akakijevič Bašmačkin je bil človek brez osnove, otrok mestnega pločnika, posmrtnik, ki mu je mati umrla na porodu in mu v dediščino pustila le očetovo ime in priimek, izpeljan iz besede “bašmačok” - visok čevelj, torej iz naziva za stvar, in ne, kot je v navadi, iz človeškega imena; rodil se je, da bi živel, ker je treba živeti, in ker je vse v njegovem življenju nujnost. Življenje mu je bilo zdrobljeno “do fantastičnega nesmisla”. problem je tu veliko več kot socialen.
17. Gogolj - Plašč in druge novele
V Petersburgu je živel ubog uradnik z imenom Akakij Akakijevič. To je bil človek brez osnove, otrok mestnega pločnika, posmrtnik, ki mu je mati umrla na porodu in mu v dediščino pustila le očetovo ime in priimek. Bil pa je tudi zelo skromen, marljiv in ubogljiv. Akakij Akakijevič je nosil plašč, ki je bil že zelo star, ponošen, grd, raztrgan. To je tudi sam opazil, zato se je odločil, da ga nese popravit krojaču. Toda krojač mu tega starega in raztrganega plašča ni mogel več popraviti, zato mu je svetoval naj naroči novega. To je ubogega in revnega uradnika močno prizadelo. Uradnik se je kar nekaj mesecev žrtvoval (manjši obroki hrane in drugo) za svoj nov plašč. Z velikimi žrtvami si nazadnje le kupi plašč in se takoj prvi dan odpravi z njim v prijateljsko družbo. Ko se je pozno ponoči vračal domov po praznih in samotnih ulicah, sta ga napadla dva cestna roparja in mu ukradla plašč. Akakij Akakijevič je zaradi te nesreče zbolel za angino in kmalu tudi umrl. Nekaj dni po njegovi smrti se je v obliki duha ponoči prikazoval na tistem kraju, kjer sta mu roparja vzela plašč. S tem pa se je končala žalostna zgodba o Akakiju Akakijeviču.
1.) Akaki Akakijevič je bil nizek človeček, malo pegast, malo rdečelas in celo nekoliko kratkoviden, z nagubanimi lici, s plešico na čelu. Bil je nižji Petersburški uradnik - prepisoval je akte, človek, ki je živel zgolj za svojo službo. Akakij je bil marljiv, skromen, ubogljiv, reven, nedružaben. Delal je požrtvovalno in z ljubeznijo. Sodelavci mu niso kazali nobenega spoštovanja. Avtor ga prikazuje kot uradnika devetega razreda, torej ne kot predstavnika najrevnejšega uradniškega razreda. Prikazuje ga kot predstavnika splošne ljudske revščine in preproščine, ki jo srečamo v vseh razredih. To je zanj tista preproščina in suženjska psihologija, ki se v vseh družbenih sistemih pojavlja kot osnova oblasti in prevlade človeka nad človekom. Uradniški svet, ki ga kaže Gogolj, ni lep. To lahko izsledimo na večih krajih v noveli (sodelavci se posmehujejo Akakiju; roparja, ki mu ukradeta plašč; policija in ugledna oseba imata Akakija za ničvrednega, zato ga ne poslušata). Akakij Akakijevič se ni menil za dogodke, ki so se dogajali okoli njega. Sodelavci so ga zasmehovali, brili šale, pripovedovali zgodbe, ki sploh niso bile resnične, ga dražili o poroki, mu sipali na glavo papirčke, češ da sneži. Dajali so mu veliko dela. A je bil vedno čisto umirjen, kljub nagajanju. Le tu pa tam je rekel kakšno besedo, kot npr.: "Dajte no mir, kaj mi nagajate!" Petrograjsko mesto pozimi: tisti, ki dobijo štiristo rubljev plače na leto ali približno toliko, imajo svojega sovražnika - severno zimo. Nekateri pravijo, da je zdrava. Ko se uradniki odpravijo na delo, okrog devetih zjutraj, mraz neusmiljeno pritisne in močno jih zebe v nosove. Zato je edina rešitev ta, da pretečejo pet, šest ulic, da ne zmrznejo. Akakijeva letna plača je zanšala štiristo rubljev. Za blago je odštel 80 rubljev, za delo pa 12, torej vse skupaj 92 rubljev. Varčeval je na tak način, da je od vsakega porabljenega rublja vzel groš in ga shranil v hranilniček. Vsake pol leta je preštel privarčevani kupček bakrenih novcev in jih zamenjal za srebrni drobiž. Tako je v nekaj letih prihranil nekaj več kot štirideset rubljev. Za naslednjih štirideset rubljev se je moral odreči nekaterim stvarem (večernemu čaju, žganju sveče, delat je šel h gospodinji in pisal pri njeni luči,...). Potem pa se je njegova želja izpolnila. Ravnatelj mu je dal nagrado - šestdeset rubljev. S tem si je lahko kupil plašč. Akakij je svoj plašč dneve in noči občudoval. Plašč je bil topel in lep. Sodelavci so ga obravnavali drugače kot ponavadi. Z njim so bili prijazni, lepo pogovarjali in mu niso nagajali. Povabili so ga celo na pijačo in je začuda privolil. Tej "važni osebi" je bilo ime Ivan Abramovič. Svoj ugled je skušal povečati z mnogimi sredstvi. Npr.: nižji uradniki so ga morali počakati na stopnišču, ko je prihajal v službo; nihče ni smel naravnost k njemu v pisarno, temveč se je vse moralo odvijati po najstrožjem redu. "Važna oseba" je bila zadovoljna, če je učinek njenih besed prekosil vsa pričakovanja. Bila je naravnost pijana od misli, da lahko s svojim glasom spravi človeka celo ob zavest. "Važna oseba" je bila: Po drugi strani pa je bil:
resna a) dober človek
veličastna b) prijazen do tovarišev stroga c) ustrežljiv
kadar se je znašel v nižji družbi, je ponavadi molčal.
Konec zgodbe:
Ko se je vračal domov od uradne osebe, je staknil angino. Tresla ga je mrzlica, bledlo se mu je, imel je vročino in privide. Končno je zatisnil oči in za večno zaspal. Po njegovi smrti (so govorili v Petrogradu) se je ponoči na tistem mestu, kjer je bil ukraden plašč, začel prikazovati mrlič v podobi uradnika, kot bi iskal nek ukraden plašč. In vsakemu pod pretvezo potegne plašč z rame. Zato policija izda ukaz, da morajo za vsako ceno ujeti mrliča in ga kaznovati. Kmalu ga ujamejo, vendar jim zbeži. Znova se prikaže ugledni osebi, ki se ravno pelje k prijateljici (vara ženo). Vzame mu plašč in kočijažu naroči, naj pelje nazaj domov. Doma je bil ves bled in prestrašen. Tudi njegov značaj pri delu se je spremenil. Prikazen se od takrat ni prikazala nikoli več. Samo še nekemu slabotnemu stražniku, ki mu niso verjeli. Potem pa je za vedno izginila v noč.Konec zgodbe ni realističen/resničen/stvaren.Sporočilo konca zgodbe: Ko se nekdo nekomu zameri, zamera ostane tudi po smrti. In dokler jo tisti ne uresniči, bo njegov duh strašil vse ljudi, ki so mu zagrenili življenje - ki so ga ponižali, užalili in oropali - ne bo jim dal miru, kot ga oni niso dali njemu - vrnil jim bo milo za drago.Zgodba o "lovljenju mrliča" se mi ne zdi ravno smešna, ampak se mi zdi nesmiselna, neresnična. Mrliča se ne more nihče dotakniti, ker je kot podoba duha. Nekdo ima lahko o tem privide, ne more pa se ga dotakniti in z njim govoriti. Zame je to čisti nesmisel.Zgodbo, ki je smešna in ima grozljiv konec imenujemo groteska.
18. Gogolj - Plašč in druge novele
Vprašanja
1.) Kdo je Akakij Akakijevič? Kakšen je bil?
2.) Kakšen je uradniški svet, ki ga kaže Gogolj? Je lep?
3.) Kako je Akakij Akakijevič sprejemal svet okoli sebe? Je bil pozoren na vsakdanje dogodke?
4.) Kako je Gogolj opisal petrograjsko zimo?
5.) Koliko je znašala Akakijeva letna plača in koliko je moral odšteti oz. privarčevati za plašč?
6.) Na kakšen način je varčeval?
7.) Kakšen pomen je dobil plašč v Akakijevem življenju in kako se mu je življenje spremenilo zaradi novega plašča?
8.) Kako je prikazana "važna oseba"? Analizirajte ta lik in naredite po točkah glavne značajske lastnosti.
9.) Kakšen je konec zgodbe? Ali je realističen? Razberite sporočilo oz. globlji smisel konca zgodbe.
10.) Kakšen se vam zdi del zgodbe o "lovljenju mrliča"? Se vam zdi smešen? Kako imenujemo zgodbo, ki je smešna, vendar z grozljivim občutjem?

Odgovori
1.) Kratek povzetek zgodbe: V Petersburgu je živel ubog uradnik z imenom Akakij Akakijevič. To je bil človek brez osnove, otrok mestnega pločnika, posmrtnik, ki mu je mati umrla na porodu in mu v dediščino pustila le očetovo ime in priimek. Bil pa je tudi zelo skromen, marljiv in ubogljiv.Akakij Akakijevič je nosil plašč, ki je bil že zelo star, ponošen, grd, raztrgan. To je tudi sam opazil, zato se je odločil, da ga nese popravit krojaču. Toda krojač mu tega starega in raztrganega plašča ni mogel več popraviti, zato mu je svetoval naj naroči novega. To je ubogega in revnega uradnika močno prizadelo. Uradnik se je kar nekaj mesecev žrtvoval (manjši obroki hrane in drugo) za svoj nov plašč. Z velikimi žrtvami si nazadnje le kupi plašč in se takoj prvi dan odpravi z njim v prijateljsko družbo. Ko se je pozno ponoči vračal domov po praznih in samotnih ulicah, sta ga napadla dva cestna roparja in mu ukradla plašč. Akakij Akakijevič je zaradi te nesreče zbolel za angino in kmalu tudi umrl. Nekaj dni po njegovi smrti se je v obliki duha ponoči prikazoval na tistem kraju, kjer sta mu roparja vzela plašč. S tem pa se je končala žalostna zgodba o Akakiju Akakijeviču.
Akaki Akakijevič je bil nizek človeček, malo pegast, malo rdečelas in celo nekoliko kratkoviden, z nagubanimi lici, s plešico na čelu. Bil je nižji Petersburški uradnik - prepisoval je akte, človek, ki je živel zgolj za svojo službo. Akakij je bil marljiv, skromen, ubogljiv, reven, nedružaben. Delal je požrtvovalno in z ljubeznijo. Sodelavci mu niso kazali nobenega spoštovanja. Avtor ga prikazuje kot uradnika devetega razreda, torej ne kot predstavnika najrevnejšega uradniškega razreda. Prikazuje ga kot predstavnika splošne ljudske revščine in preproščine, ki jo srečamo v vseh razredih. To je zanj tista preproščina in suženjska psihologija, ki se v vseh družbenih sistemih pojavlja kot osnova oblasti in prevlade človeka nad človekom.
2.)Uradniški svet, ki ga kaže Gogolj,ni lep. To lahko izsledimo na večih krajih v noveli (sodelavci se posmehujejo Akakiju; roparja, ki mu ukradeta plašč; policija in ugledna oseba imata Akakija za ničvrednega, zato ga ne poslušata).
3.)Akakij Akakijevič se ni menil za dogodke, ki so se dogajali okoli njega. Sodelavci so ga zasmehovali, brili šale, pripovedovali zgodbe, ki sploh niso bile resnične, ga dražili o poroki, mu sipali na glavo papirčke, češ da sneži. Dajali so mu veliko dela. A je bil vedno čisto umirjen, kljub nagajanju. Le tu pa tam je rekel kakšno besedo, kot npr.: "Dajte no mir, kaj mi nagajate!"
4.)Petrograjsko mesto pozimi: tisti, ki dobijo štiristo rubljev plače na leto ali približno toliko, imajo svojega sovražnika -severno zimo. Nekateri pravijo, da je zdrava. Ko se uradniki odpravijo na delo, okrog devetih zjutraj, mraz neusmiljeno pritisne in močno jih zebe v nosove. Zato je edina rešitev ta, da pretečejo pet, šest ulic, da ne zmrznejo.
5.)Akakijeva letna plača je zanšala štiristo rubljev. Za blago je odštel 80 rubljev, za delo pa 12, torej vse skupaj 92 rubljev.
6.)Varčeval je na tak način, da je od vsakega porabljenega rublja vzel groš in ga shranil v hranilniček. Vsake pol leta je preštel privarčevani kupček bakrenih novcev in jih zamenjal za srebrni drobiž. Tako je v nekaj letih prihranil nekaj več kot štirideset rubljev. Za naslednjih štirideset rubljev se je moral odreči nekaterim stvarem (večernemu čaju, žganju sveče, delat je šel h gospodinji in pisal pri njeni luči,...). Potem pa se je njegova želja izpolnila. Ravnatelj mu je dal nagrado - šestdeset rubljev. S tem si je lahko kupil plašč.
7.)Akakij je svoj plašč dneve in noči občudoval. Plašč je bil topel in lep. Sodelavci so ga obravnavali drugače kot ponavadi. Z njim so bili prijazni, lepo pogovarjali in mu niso nagajali. Povabili so ga celo na pijačo in je začuda privolil.
8.) Tej "važni osebi" je bilo ime Ivan Abramovič. Svoj ugled je skušal povečati z mnogimi sredstvi. Npr.: nižji uradniki so ga morali počakati na stopnišču, ko je prihajal v službo; nihče ni smel naravnost k njemu v pisarno, temveč se je vse moralo odvijati po najstrožjem redu. "Važna oseba" je bila zadovoljna, če je učinek njenih besed prekosil vsa pričakovanja. Bila je naravnost pijana od misli, da lahko s svojim glasom spravi človeka celo ob zavest."Važna oseba" je bila: Po drugi strani pa je bil:
resna a) dober človek
veličastna b) prijazen do tovarišev
stroga c) ustrežljiv
kadar se je znašel v nižji družbi, je ponavadi molčal
9.)Konec zgodbe:
Ko se je vračal domov od uradne osebe, je staknil angino. Tresla ga je mrzlica, bledlo se mu je, imel je vročino in privide. Končno je zatisnil oči in za večno zaspal. Po njegovi smrti (so govorili v Petrogradu) se je ponoči na tistem mestu, kjer je bil ukraden plašč, začel prikazovati mrlič v podobi uradnika, kot bi iskal nek ukraden plašč. In vsakemu pod pretvezo potegne plašč z rame. Zato policija izda ukaz, da morajo za vsako ceno ujeti mrliča in ga kaznovati. Kmalu ga ujamejo, vendar jim zbeži. Znova se prikaže ugledni osebi, ki se ravno pelje k prijateljici (vara ženo). Vzame mu plašč in kočijažu naroči, naj pelje nazaj domov. Doma je bil ves bled in prestrašen. Tudi njegov značaj pri delu se je spremenil. Prikazen se od takrat ni prikazala nikoli več. Samo še nekemu slabotnemu stražniku, ki mu niso verjeli. Potem pa je za vedno izginila v noč.Konec zgodbe ni realističen/resničen/stvaren.Sporočilo konca zgodbe: Ko se nekdo nekomu zameri, zamera ostane tudi po smrti. In dokler jo tisti ne uresniči, bo njegov duh strašil vse ljudi, ki so mu zagrenili življenje - ki so ga ponižali, užalili in oropali - ne bo jim dal miru, kot ga oni niso dali njemu - vrnil jim bo milo za drago. 10.)Zgodba o "lovljenju mrliča" se mi ne zdi ravno smešna, ampak se mi zdi nesmiselna, neresnična. Mrliča se ne more nihče dotakniti, ker je kot podoba duha. Nekdo ima lahko o tem privide, ne more pa se ga dotakniti in z njim govoriti. Zame je to čisti nesmisel. Zgodbo, ki je smešna in ima grozljiv konec imenujemo groteska.
19. Emilie Zola - Beznica
Vprašanja
1. a) Kakšen je jezik romana?
b) Kateri sloj prebivalstva in kateri življenski prostor prikazuje roman?
c) Obnovi Gervaisinio življensko zgodbo s tem, da jo komentiraš.
d) Poišči v literaturi, kaj pomeni termin eksperimentalni roman?
e) Ali je Beznica eksperimentalni roman?
2. Dnevnik branja!

Odgovor
1. a) Pisatelj se ne drži strogega knjižnega jezika. Včasih ga malo zanese in uporablja nekatere besede, ki so nenavadne za pisanje v podobnih delih. Eni izmed takih besed sta tudi besedi crkniti in krokal. Ko sem zasledil prvo takšno besedo se mi je zdelo malo nenavadno kasneje pa mi je bilo popolnoma normalno.
1. b) Roman se dogaja v okolju nižjih pariških slojev, med delavci, obrtniki, propadlimi, ljudmi, boliniki in alkoholiki. Hkrati gre za zgodovinski čas drugega francoskega cesarstva pod Napoleonom III. Predvsem pa je v romanu pomembno nazorno predstavljanje delavskega življenja, od dela do praznovanj in zabav. Opis pojedine je tipičen primer naturialističnega opisovanja, ki se z beleženjem sprotnih vtisov bliža impresionizmu.
1. c) Gervanise je bila revna žena, ki je delala v pralnici. Imela je moža, ki je neprestano pil, in dva sinova. V družini so bili vsi skregani. Gervanisin mož Lantier tega ni več zdržal, zato je nekega dne odšel po svetu. Ne predstavljem si, kako je lahko odšel od doma ne da bi svoji ženi kaj omenil, kam gre oziroma zakaj je odšel. Gervanise se je zaklela da se ne bo nikoli več poročila z nobenim možem, toda vmes je prišel lep moški z imenom Coupeau. Ta se je Gervanisi na vso moč prilizoval in jo tako osvajal. Gervanisa se ni mogla upreti tako postavnemu, marljivemu in nikoli pijanemu možu. Prišlo je tako daleč, da sta se poročila. Kasneje je Gervanise rodila tudi otroka, ki sta mu dala ime Nana.Živela sta uspešno življenje, kupček z denarjem je hitro naraščal. Gervanisina največja želja je bila najeti pralnico. Imela je prihranjenega veliko denarja, vendar kot nalašč je v tistem času Copeau padel s strehe in se poškodoval. Gervanisa je zapravila ves svoj prihranek, da bi svojega moža ozdravila. Zanimivo je, kako se ljudje potegujemo za svoje svojce. Gervanisa bi lahko dala moža v bolnišnico, vendar ji ni zaupala. Odločila se je tako, kot bi se vsak v tistem času. V današnjem, ko je medicina dobro razvita pa bi bolnika prav gotovo dali na zdravljenje v bolnišnico. Preteklo je nekaj časa in Gervanisa je zopet mislila na svojo lastno pralnico. Njena želja se ji je uresničila. Najela je pralnico, ki jo je bilo potrebno obnoviti. Začela je s poslom. Gervanisa je bila zadovoljna s svojo pralnico, saj je s pranjem zaslužila veliko denarja. Njen mož pa po padcu ni hotel več delati. Gervanisi je bil samo v napoto. Copeau se je začel predajati pijači. Živel pa je tudi mož z imenom Gouje. Ta je Gervaniso obiskoval in bil rahlo zaljubljen vanjo. Poleg njega je bila zaljubljena tudi Gervanisa. Včasih ga je obiskovala v kovačnici, kjer je delal. Gervanisi je sprva posel tekel dobro, kasneje pa si je morala nekajkrat denar sposoditi, da je lahko plačala svoje delavke. Copeau je začel redno hoditi domov pijan. Postal je popolnoma drug človek, kot je bil takrat, ko sta se z Gervaniso poročila. Zanimivo je kaj lahko pijača in slaba družba naredi s človekom. Ko je imela Gervanisa god so pripravili pojedino. Imeli so se lepo vse dokler niso zagledali na ulici Gervanisinega bivšega moža. Coupeau je čisto ponorel, ko ga je zagledal, kasneje pa sta se spoprijateljila. Lantier se je zopet začel prilizovati Gervanisi, vendar postopoma. Nekega dne se ga je Copeau napil in ga ni bilo tri dni domov, takrat je Lantier zgrabil priliko in popeljal Gervaniso ven. Gervanisa je zgubila upanje, da bi se Copeau poboljšal. Gervanisa je imela sedaj poleg Lantiera še enega osvajalca. To je bil Gouje. Vsem v družini se je zdela mamka Copeau odveč zato so komaj čakali, da umre. Ko je prišla zima jo je naduha skoraj zadušila. Mamka Coupeau je bila nevoščljiva Gervanisi, ker je raje spala pri Lantieru kot pri Coupeau- svojemu možu. Mamka Coupeau jo je zatožila Goueju- povedati moram da je bil Gouje ena izmed Gervaisinih strank. Gervanise je padala čedalje nižje, med drugim je izgubila tudi to stranko. Mamka Coupeau je to zimo po velikih mukah tudi umrla. Coupeaovi so se morali zaradi nedonosnega posla preseliti v drugo manjše in revnejše stanovanje. Za Gervaniso se je začel hud boj s preživljanjem. Imela je toliko denarja, da si je privoščila le en morda dva manjša obroka hrane na dan. Poleg finančnega problema se je pojavil še en problem. Copeau je zbolel za pljučnico. Zdravnik mu je naročil in hkrati ukazal naj ne pije več, kajti to ga bo pripeljalo v smrt. Če bi se jaz znašl v takšnem položaju bi zagotovo nehal s pijančevanjem. Ne morem si predstavljati, da bi me ravno pijača popeljala v smrt. Coupeau se je zdravnikovega naročila ni držal tako je zopet začel piti. Gervanisa pa svojega moža in njegovega obnašanja ni mogla več prenašati, zato je tudi ona stopila v krčmo in se napila. Veliko ljudi misli, da bo pijača rešila njihove probleme vendar se motijo. Nana, Gervaisina in Copeaujeva hčerka, je postala najlepše dekle daleč naokoli. Rada se je potepala naokoli in gledala za fanti. Najhujši problem zanjo je bil, da jo je oče pretepal, če jo je opazil, da se potepa. Zaradi tega problema je začela uhajati od doma vendar kadar se je vrnila jo je oče ponovno pretepel. Postala je takšna kot njena starša. Svoje probleme je reševala s popivanjem. Nekega dne je zopet odšla od doma in se dolgo ni vrnila. Po dolgem času so jo videli, da se je peljala v lepo okrašeni kočiji. Očitno je prišla v roke kakega dobrega in bogatega fanta. Gervanisa je postajala z dneva v dan večja reva. Začela je prosjačiti po ulicah. Nekega dne je na ulici srečala očka Bruja. Ta je bil revež že takrat, ko je Gervanisa najela pralnico. Kasneje je srečala tudi Goujeta, nekdanjega ljubimca. Ta jo je povabil v svoje stanovanje, kjer se je do sitega najedla. Copeau je pijančeval vso noč, domov ga ni bilo cel teden, tako da je Gervanisa mislila da je že umrl. Po tednu dni pa je Gervanisa dobila pismo, da je njen mož v zavetišču Sainte-Anne. Pijača ga je tokrat hudo prizadela. Po treh dneh bivanja v tem zavetišču je umrl. To je bil zanj odrešilni trenutek v življenju. Gervanisa je kasneje slišala, da je umrl tudi očka Bru. Najbolj pa me je pretresla novica, da je umrla tudi Gervanisa, Umrla je na podoben način kakor Coupeau- njen mož.
1. d) Roman naj bo zgrajen po zgledu znanstvenega eksperimenta: podobno, kot postavi znanstvenik določen predmet v okoliščine, v katerih bo lahko opazoval njegove reakcije, tako postavi pisatelj osebo z določenimi podedovanimi lastnostmi v neko okolje, kjer po zakonih učinkovanja ustrezno reagira. S tem potrdi delovanje the zakonov.
1. e) Zolajevi romani so hoteli biti dosledna uresničitev tega načrta (da bi bil roman eksperimentalni), vendar se je tudi njemu le deloma posrečilo prenesti teorijo v prakso. Pisateljeva domišljija in talent presegata abstraktno teorijo in kljub strogim načelom ustvarjata junake, ki niso samo proizvod dednosti, okolja in zgodovine, ampak svobodna bitja, katerih dejavnosti ni mogoče izpeljati iz togih mehanizmov.

2. Dnevnik branja
5. december 1995
Danes sem začel brati Zolejevo delo Beznica. Ko sem prebral 30 strani tega romana sem že vedel, da ga ne bom kmalu prebral, ker mi ni zanimiv. Ponavadi berem take knjige, v katerih je vsebina taka, da me zanima in me prisili k nadaljevanju, četudi sem se že naveličal sedeti pred knjigo, ta knjiga pa mi je dolgočasna, ker se ne dogaja nič zanimivega. Ne morem si predstavljati pisatelja kako lahko tako na dolgo in široko opisuje glavne osebe in svet okoli njih. Če bi bil jaz pisatelj, bi pisal zelo kratko in jedrnato, kajti ne jaz niti moji prijatelji nočejo brati knjig, ki so obširne in so napisane na dolgo in široko. Tako pisanje je zame brez pomena. Najbolj me je spodbudilo k razmišljanju Coupeauvo ravnanje potem, ko mu je zdravnik priporočil naj ne pije več, kajti sicer bo kmalu prišel v grob. Takrat se je Copeau že zavedal, da je z eno nogo že v grobu, zato se je zdravnikovega priporočila držal. Toda ni minilo 14 dni, ko je zopet začel popivati naokrog kot poprej. Ne morem si predstavljati človeka, ki ve da je njegova smrt zelo blizu, pa kljub temu ne naredi nič k izboljšanju njegovega zdravstvenega stanja. Če bi meni nekdo rekel, da sem z eno nogo že v grobu, prav gotovo ne bi stopil v krčmo in se nalival. Mnogi ljudje mislijo, da jih bo pijača odrešila svojih problemov vendar se zgodi ravno obratno. Pijača jim naloži še večje probleme in jih še bolj pokoplje. Eden izmed takih problemov je sovraštvo v družini. Ne morem si predstavljati tudi tega, da oče pretepa svojo hčerko, ki je najlepša daleč naokoli, zato ker se potepa naokoli in osvaja fante. Ne vem zakaj hočejo nekateri starši vse doseči s silo, če bi se dalo vse urediti na lep in prijazen način. Če bom jaz nekoč postal oče in bom imel otroke, prav gotovo ne bom otrok pretepal ampak se bom z njimi vsedel za mizo in poskušal rešiti problem na lep in kulturen način. Ko sem prebral celoten Zolajev roman Beznica sem spoznal, da niti ni bil tako slab, kot sem trdil na začetku. Tudi njegova vsebina se mi je zdela poučna, najbolj me je motilo to da ga je včasih malo zaneslo in ni več pisal v kulturnem jeziku. Njegov konec se mi je zdel pravičen samo za Copeaua ne pa tudi za Gervaniso. Gervanisa bi bila še vedno srečna, če ne bi imela takšnega moža, ki ni bil za nobeno delo razen za popivanje in trošenje denarja.
20. Jusip Jurčič - Deseti brat
Vprašanja
1) Zakaj je prišel Kvas na Slemenice?
2) Koliko zgodb se prepleta v romanu?
3) Kdo povezuje zgodbe? Na kakšen način avtor veže med seboj niti zgodbe?
4) Opiši Maničin in Kvasov karakter, ter karakterje vaških posebnežev (Krjavlja, Desetega brata, Dolefa). Se ti zdi kateri od njih romantičen?
5) Primerjaj ta roman z enim od evropskih romanov, ki si jih prebral za domače branje.

Odgovori
1) Kvas je hotel še naprej študirati -oditi na višje šole vendar za svoj študij ni imel denarja, zato se je odločil, da bo začel sam poučevati in si s tem prislužiti nekaj denarja za nadaljni študij. Na Slemenice je prišel, da bi poučeval grajskega sina, devetletnega Balčka.
2) V Jurčičevemu romanu Deseti brat se prepletati dve zgodbi. Prva zgodba govori o nesrečnem življenju Magdalene Strugove -bila je prva žena podlega dr. Kavesa. Drugo zgodbo pa pripoveduje Martinek Spak - deseti brat. Svojo žalostno zgodbo pripoveduje Lovru Kvas in sicer tik pred svojo smrtjo.
3) Zgodbe, v Jurčičevemu romanu Deseti brat, povezuje vaški posebnež, po katerem se hkrati imenuje naslov romana -Martinek spak - deseti brat. 4) LOVRE KVAS:
Bil je preprost, mlad in izobražen človek, ki je potreboval denar za svoj nadaljlni študij. Ker je hotel nekaj zaslužiti je prišel na Slemenice, da bi poučeval graščakovega sina. Hkrati pa se je zaljubil v graščakovo hčer Manico, s katero se je kasneje tudi poročil. Poleg tega, da je bil bratranec desetega brata, je bil tudi daljni sorodnik dr. Kavesa. Ljudje so ga vzljubili že takoj ob prihodu v vas. Kasneje je podedoval tudi grad Polesek.
MANICA:
Bila je hčer bogatega očeta, ki je živel v gradu na Slemenicah. Imela je tudi manjšega brata Balčka. Bila je prijazna, ne razvajana in ne domišljava. Zaljbljena je bila v Lovra Kvas.
DESETI BRAT - MARTINEK SPAKA:
Bil je sin Magdalene Strugove in Petra Kvasa. Mati mu je kmalu umrla. Sprva ni vedel, da je njegov oče Peter Kvas, kasneje pa je ugotovil iz materinih pisem. Nadel si je ime deseti brat. Ljudje so se ga povsod razveselili. Bil je neke vrste modrijan in hkrati vaški posebnež.
KRJAVELJ:
Slovel je po svoji kozi in mornarski zgodbi, kako je hudiča presekal na dvoje, z zgodbo, kako je Bučarjevemu konju odpravil štatljivost in kako se je ženil z Urško.Bil je vaški posebnež.
DOLEF:
Dolef je rad hodil po gostilnah zato je bil neke vrste zapit modrijan.
5) Jurčič je izoblikoval prvi slovenski roman po zgledu Walterja Scotta. Jurčičev roman se je glede na druge evropske romane rahlo razlikoval. Pri vseh dosedaj prebranih romanih sem opazil, da so se končali tragično, tukaj v Desetem bratu pa tega nisem opazil. Ponavadi je glavni junak umrl tukaj pa je imel deseti brat srečen konec. Razlike se kažejo tudi v vsebini. Deseti brat ima bolj prijazno vsebino in ne opisuje vseh dogodkov tako podrobno kot v drugih evropskih romanih.
21. Ivan Tavčar - Visoška kronika
Vprašanja
1) Predstavi pripovedno tehniko!
2) Določi in označi glavnega junaka.
3) Primerjaj vlogo Barbare, Margarete, Agate!
4) Kako se v delu kaže romantika?
5) Katere se značilnosti realizma?
6) Zakaj je delo kronika?

Odgovori
1) Glavna pripovedna oseba je pripovedovalec, ki iz današnje perspektive pripoveduje o svojem življenju. Svoje življenje opisuje z doživljanjem prigod in doživljajev. Ker pa je pripovedovalec hotel da bi bila njegova pripoved čimbolj resnična jo je obarval s potezami starinske kronike, posnemanjem starinskega sloga, načina zapisovanja in nekaj tudi z jezikom. Zato je njegova pripoved prvoosebna. 2) Glavni junak je Izidor Khallan. Podoba
Izidorja je bila študija šibkega, neodločnega, z očetovo krivdo zaznamovanega človeka, ki se v težkih preizkušnjah novega časa ne znajde in mora zato končati v tragični odpovedi ljubljenemu dekletu, pa tudi domači zemlji.
3) Barbara je bila žena Polikarpa in mati Izidorja ter Jurija. Bila je dobra, potrpežljiva gospodinja, dobra mati, ki pa je žal kmalu umrla.Margareta se na koncu poroči z Izidorjem, ko se le ta vrne iz vojne. Margareta mu je marljivo stregla. V zakonu se jima kmalu rodita dva otroka, Izidorja pa kmalu nato pobere kuga.Agata je žena Jurija Kahllana. Po očetovi želji naj bi se z njo poročil Izidor, vendar Agata Izidorju ni zaupala. Tudi ona je bila dobra gospodinja na Visokem, Agati med kugo umreta mož in hčerka.
4) Po tipu je Visoška kronika zgodovinski roman (značilno za romantiko). Tavčar posveča pozornost predvsem Izidorjevemu značaju, psihologiji, notranji razdvojenosti, kar pomeni, da je roman deloma tudi psihološki.
5) Značilne realistične poteze , ki se kažejo v delu so: povprečni značaj v vsakdanjih okoliščinah, oris socialnih in političnih razmer, prevlada trezne pozaičnosti nad lepo čustvenostjo tudi v jeziku in slogu. Kljub temu so v Visoški kroniki kroniki romantične prvine še vedno opazne.
6) Ta roman je pisan v slogu kronike, saj veliko oseb umre v takšnih in drugačnih okoliščinah. V kroniko se vključuje tudi vojna, pohlep po denarju, surovost Polikarpa Khallana, obsodba Agate, da je čarovnica, prihod kuge in drugo.

OBNOVA
Knjiga opisuje družino Kahllan z Visokega. Po vojni pride Polikarp Khallan na Visoko in kupi posestvo. To posestvo je bilo kupljeno z vojnim plenom - delom denarja, ki je pripadal Polikarpovemu prijatelju. Polikarp je v svoji pohlepnosti ubil svojega prijatelja, da je dobil njegov delež. To se mu zdi zelo nesramno, posebej zato, ker je to storil svojemu tovarišu Nemcu Schwarzkoblerju. S tem delom denarja kupi posestvo. Poroči se z Barbaro; ta pa mu rodi dva sina. Polikarpa pa skozi celo življenje grize misel, da je ubil svojega prijatelja. To se mu zdi nemoralna človekova reakcija, saj vsakega, ki stori nekaj slabega peče vest - in tako je tudi prav. Polikarpu so v glavi odmevale Schwarzkolerjeve besede, da bo prišel ponj. Prav zaradi te zgodbe pa je Polikarp zamorjen in nasilen človek. Rad je pretepal svojo ženo in otroke ter hlapce in ostale na kmetiji. Nekega dne pa Polikarp zaloti svojega starejšega sina Izidorja v njegovi vedno zaklenjeni sob. Za kazen mu odseka pol mezinca. Tega dejanja pa se zelo kesa zato Izidorja pošlje stran od doma. Kmalu umre Polikarjeva žena Barbara. Polikarp še vedno misli na dogodke iz preteklosti. Ko je na smrt bolan si dušo olajša in se izpove svojemu sinu. Na očetovo željo naj bi se Izidor poročil z Margareto. To Izidor tudi hoče storiti, vendar dogodki nanesejo tako, da se oče premisli in želi, da Izidor najde hči ubitega prijatelja in jo pripelje na Visoko za gospodinjo, če pa ne bo hotela priti pa naj ji izplača del njenega premoženja. Izidor res pripelje Agato. Margaretin brat pa zaradi ljubosumnosti, ker ga Agata ni marala, Agato obtoži čarovništva. To se mu zdi zelo grdo, a se nažalost to pojavlja tudi v današnjem svetu - ker si na nekoga jezen ali ljubosumen ga obtožiš nečesa kar ni storil. Izidor pa v to malo verjame oziroma ni čisto prepričan v Agato. Tega mu Agata ne oprosti In to je tudi vzrok, da se ona poroči z Jurijem -Izidorjevem bratom. Agata seveda ni obtočena čarovništva in Margaretin brat prizna, da si je to izmislil. Izidor prepusti posestvo svojemu bratu Juruju, on pa odide v vojsko. Čez enajst let se vrne. Na Agatino spodbudo, da se poroči z Margareto. Ta mu pridno in vdano streže. Kmalu pa se na Visoko razširi kuga. Za kugo umreta tako Jurij, kot Izidor in Jurjeva hči. Tako na Visokem ostaneta le obe ženi - Agata in Margareta. Tako se zgodba zaključi. V pripisu Izidorjev sin navede datum očetove smrti ter vzrok.
22. Ivan Tavčar - Visoška kronika
OBNOVA
Knjiga opisuje družino Kalan z Visokega. Po vojni pride Polikarp na Visoko in kupi posestvo. To posestvo je bilo kupljeno z vojnim plenom – delom denarja, ki je pripadal Polikarpovemu prijatelju. Polikarp je v svoji pohlepnosti ubil svojega prijatelja (Schwarzkoblerja), da je dobil njegov delež. S tem delom denarja si je kupil posestvo. Polikarpa celo življenje grize misel, da je ubil svojega prijatelja. Čez čas se poroči z Barbaro, ki mu rodi dva sinova, Izidorja in Jurija. Polikarp je bil čudaški, trd, surov in nasilen človek. Pretepal je svojo družino, hlapce in dekle, preklinjal je cerkev in tja ni hodil. Po rojstvu drugega sina Jurija se je preselil v klet. Tja ni smel hoditi nihče, ker je imel tam skrito železno vojaško blagajno. Nekega dne pa Polikarp zaloti svojega starejšega sina Izidorja v svoji vedno zaklenjeni spalnici. Za kazen mu odseka pol mezinca na desni roki. Izidor zboli. Očeta sinova bolezen silno potare, zato prosi Izidorja, naj mu odpusti. Ko Izidor ozdravi, ga oče pošlje v Loko h kovaču Ahacu Langerholzu, da bi se izučil kovaštva, kajti ne more gledati sinove pohabljene roke. Ko minejo tri leta, se Izidor vrne domov in izve, da mu je umrla mati (niso ga obvestili). Brata Jurija oče pošlje v ljubljanske šole, vendar se vrne domov in zagrabi za trdo poljsko delo. Izidor spozna, da se oče preveč vdaja pijači in jo tovori. Ko dopolni Izidor 26 let, ga oče opozori, da se mora poročiti. Oče mu je nevesto že izbral. Zato se Izidor in Lukež odpravita tja. Med potjo srečata ciganko, ki jima prerokuje, da je njuna pot zaman. Ko prispeta k Jeremiju Wulffingu, ju lepo sprejmejo, le sinova nista zadovoljna. Izidorju pa je Margareta prav všeč. Ko se odpravljata domov, ju na poti prestrežeta Jeremijeva sinova, češ da bi se stepla, vendar vse to prepreči Margareta. Polikarp že misli izročiti posestvo Izidorju, vendar mu to prepreči napad ciganov, ki je bil sicer neuspešen. Pri napadu smrtno ranijo Lukeža. Neko noč se zateče na Visoko izmučena prodajalka platna, stara Pasaverica. Polikarp kasneje spozna, da je ona žena tistega, ki ga je ubil, in da je on kriv njene bede. Izidorja prosi, naj izroči nekaj njenega denarja njeni vnukinji Agati. Polikarpa ta izpoved tako prizadene, da celo zboli. Ko si opomore, pošlje Izidorja v Loko po luteranskega predikanta Valentina Trubarja, da ga izpove, nato pa mu veli, naj Jeremiju pove, da ne pristane na ženitev z Margareto, češ da ponuja za svojo hčer premalo dote. Jeremijeva sinova pa ga pretepeta, kasneje pa ga grajski podložniki še osramotijo. Šele zvečer ga spustijo. Ko je Polikarp na smrtni postelji, si olajša svojo dušo in se izpove svojemu sinu. Prosi ga, da popravi njegovo krivico, naj poišče Agato in jo pripelje na Visoko za gospodinjo. Če ga bo hotela za moža, naj se oženi, drugače pa naj ji izplača polovico denarja od obeh kmetij. Oče kmalu zatem umre. Izidor ga skrivoma pokoplje.
Spomladi pa se Izidor odpravi na Nemško in privede na Visoko Agato, ki jo vsi lepo sprejmejo. Za njo gleda tudi Jurij, kar pa Izidorju ni všeč. Na Visoko pride za hlapca tudi Margaretin brat Marks. Tudi ta začne gledati za njo. Ker pa ga Agata ni marala, jo obtoži čarovništva. Jurij je odločno prepričan, da Agata ni čarovnica. Izidor pa ni čisto prepričan, ali je Agata čarovnica ali ni. Marks pa odločno izpove, da ga je Agata začarala. Zato odhiti Izidor do škofa. Ta pa se odloči za preizkus z vodo. Če Agata pride živa iz vode na kateri koli način, bo njena nedolžnost dokazana. In pride trenutek, ko se mora Agata v vodo in kmalu potone. Jurij pa se opogumi in jo reši iz vode. Tako je bila njena nedolžnost dokazana. Tedaj se pojavi Marksova sestra Margareta in prizna, da je njen brat po krivem pričal. Marks pobegne in nihče več ga ni videl. Izidor spozna, da Agate ni vreden, zato jo prepusti svojemu bratu Juriju. Agata zboli. Ko ozdravi, Izidor Juriju in Agati prepusti kmetijo. Jurij in Agata se poročita, Izidor pa odide v vojsko za 11 let. Ko se vrne, se na Agatino spodbudo Izidor poroči z Margareto. Ta mu pridno in vdano streže.
Izidorjev sin Georgius Postumus na koncu v pripisu navede, da je njegov oče umrl 20. decembra 1710. Šest let kasneje pa pobere kuga tudi gospodarja Jurija in njegovo hčerko Marijo Ano. Tako na Visokem poleg matere žive še Agata in Margareta, Jurijeva hči, devetnajstletna Suzana in Izidorjev sin Georgius, ki se hoče posvetiti duhovniškemu poklicu. Tako se zgodba zaključi.

RAZMIŠLJANJE Roman se mi zdi vseskozi mračen, nezanimiv. Rekla bi, da ga od začetka skoraj nisem razumela. Zdelo se mi je, da je vse nekako nepovezano. Nisem našla povezave med prejšnjim stavkom in naslednjim stavkom. Čeprav sem odstavek večkrat prebrala, nisem dobro razumela vsebine. Vse se mi je zdelo nekako “pomešano”. Od začetka, ko sem začela brati, nisem razumela bistveno skoraj nič. Brala sem in brala, pa nič razumela. Skoraj se mi je zdelo nesmiselno, da bi sploh nadaljevala. Toda kmalu se je vzdušje spremenilo. Dogajanje se je začelo zapletati. Roman je postal bolj zanimiv. Rekla bi, da je postal zanimiv nekje po Polikarpovi smrti, ko se je vse začelo odvijati bolj logično. Vsaj jaz sem bolj razumela snov. Pri tej zgodbi bi omenila pregovor, da je denar sveta vladar. Kajti, kaj vse je naredil Polikarp, da si je pridobil bogastvo. In predvsem, kaj je iz njega nastalo. Postal je nasilen, grob, ukazovalen, ni pustil nikomur, da bi se dotaknil njegovega “ne prisluženega” bogastva. Sinu je celo odsekal prst. Tega resnično ne razumem. V današnjem času verjetno kaj takega oče sinu ne bi storil. Ponavadi mu oče nudi vse najboljše, da je čimbolj srečen. Ne gre mi v glavo tudi to, kako more oče sinu določiti, katero naj vzame za ženo. Vem, da se je to dogajalo včasih, domnevam, da se mogoče dogaja tudi danes. Toda tega mišljenja preprosto ne razumem. Mislim, da danes živimo še “razmeroma” dobro glede na tiste čase, kot so opisani v romanu. Ko sem prebrala ta roman, moram reči, da sem bila po eni strani slabe volje, po drugi strani pa sem srečna, da živim v takšnem okolju, kot živim.
23. Janko Kerstnik - Jara Gospoda
Vsebina:
V gosposki sobi Kračeve gostilne v Grobljah, podeželskem trgu, je zbrana trška gospoda; nekateri kvartajo, drugi po malem pijejo in pretresajo vsakodnevne dogodke. Zelo jih preseneti novica, ki jo prinese krčmarjev sin Minče, da pride v trg nov sodnik, Andrej Vrbanoj. Vsi so radovedni, kakšen človek je; ko izvedo, da je "fin mož" in neoženjen, zanima družbo predvsem, kje bo stanoval. Med gostilniškimi gosti sta tudi adjunkt Pavel in notar Valentin, ki edina poznata novega sodnika. Oba začneta obujati spomine na dijaška leta, in ko se gostilna že prazni, še zmerom kramljata. Pred petnajsitmi leti sta z Vrbanojem na nekem izletu doživela neljub dogodek v ljubezenski igri z učiteljico Orlovo Julko, hčerjo graščaka na Veselki. Ljubosumni Andrej je napadel Pavla, ki je šel z Julko, Julka pa jima je odšla z drugim. Pozneje je bila učiteljica v bližini Zagorici. Naslednjega dne slavijo v trgu sprejem novega babnopoljskega župnika. Trška družba se zbere v Kračevi krčmi in tja pride novi sodnik Vrbanoj. Vsi ga prijazno sprejmejo, posebno prijatelja Pavle in Valentin.
Sodnik se nastani kar v Kračevi gostilni in je kmalu z vsemi domač. Druži se s trško gospodo, a kmalu spozna njeno dolgočasnost, prazne pogovore in malotrško opravljanje. Dobro se razume z notarjem Valentinom in adjunktom Pavlom, čeprav je med njima in Pavlom senca še iz dijaških let: spor zaradi Orlove Julke. Ta je večkrat predmet pogovorov, kajti dobila je službo učiteljice v bližnji Zagorici. Toda v Kračevi krčmi streže lepa mlada točajka, Kračeva sorodnica, pridno preprosto in nepokvarjeno dekle brez staršev - Ančka. Gospodi je mlado neizobraženo dekle v zabavo, o njej govore kot o predmetu, ki bo šel iz rok v roke. Adjunkt Pavel se rad šali z njo - zaradi njene lepote, a da bi tako, neizobraženo dekle, ki zna napisati le nekaj številk, vzel za ženo, mu ne pride niti na misel. Sodnik Andrej Vrbanoj pa se vanjo zaljubi in se z njo že čez pol leta poroči. Sodnikova poroka s preprosto natakarico je seveda predmet najrazličnejših trških govoric, a le-te kmalu umolknejo. Ančka pride v družbo trških gospa, a ker ni njihovega vedenja, jo gledajo zviška, le notarjeva gospa ji je naklonjena, zato jo Ančka večkrat obiskuje. - Zakon med preprosto Ančko in sodnikom Vrbanojem ni srečen. Po dveh letin zakona se začneta odtujevati drug drugemu in prepirati. Ančka sicer kot ugledna sodnikova žena sodeluje na proslavi stoletnice župnije in pri blagoslovitvi šolske zastave kot "kumica", a ne ostane ji prikrito, da ji mož uhaja k zagoriški učiteljici Julki. Možu se zlasti odtuji, ko jo adjunkt Pavel pridobi zase. Naposled z njim odkrito vara moža, ki iz anonimnega pisma izve za ženino nezvestobo. Za vso spletko stoje trške dame. Novica sodnika pretrese, spre se z adjunktom, pusti njemu akte in ženo ter odide iz kraja. Deset let pozneje se naključja nenavadno in po življenjski neogibnosti ujamejo. Bralec izve, da je sodnik Pavel nekje na Štajerskem, Vrbanoj pa svetovalec v nekem majhnem okrožnem sodišču. Od onega dogodka se moža nista videla. Nekega dne prosi bolna in izčrpana ženska v neki gostilni na Štajersekm za juho, toda orožnik jo zaradi prosjačenja prime in privede pred sodnika. Ženska ni nihče drug kot Ančka. Ta je bila do smrti krčmarja Krače še pri hiši kot točajka, pozneje pa je služila po raznih krajih, zaradi nerednega življenja zbolela, ostala brez posla, se zdravila v dunajski bolnišnici, a zdaj se vrača domov vsa strta. Sodnik pa tudi ni nihče drug kot njen zapeljivec - bivši adjunkt Pavel, krivec njene nesreče! Sodnik spozna v uničeni ženi - Ano Vrbanojevo, sodi ji zaradi prosjačenja in jo "po predpisih" obsodi na tri dni zapora. Ančka ga spozna šele, ko pade svetloba na njegov nagubani obraz, krikne od bolečine, toda Pavel se obrne in veli, naj jo odvedejo. Tega dne sodnik ne gre na lov, zamisli se, grenke solze se mu utrnejo. Čez dva dni Ančka v zaporu umrje za legarjem. Za pogrebom gre samo Pavel. Domači benificiat mu zvečer v krčmi zadovoljno govori besede: "Da, da! Gospod sodnik, tako je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenja: Mrliče pokopavati!"
24. Ivan Cankar - Na Klancu
Vprašanja
1)Vsebinska interpretacija
2)Razloži vodilni motiv v romanu “tek za vozom”
3)Označi tri najpomembnejše pripovedne osebe
4)Utemelji in razloži tip romana
5)Kako je v romanu predstavljen motiv hrepenenja pri posameznih osebah
6)Naturalizem in simbolizem v romanu
7)Slog in zgradba

1. VSEBINSKA INTERPRETACIJA
Knjiga mi sprva ni bila všeč, ker je Cankar zelo podrobno opisoval dogajanje. Rad imam take knjige, kjer je snov kratka in jedrnata. Cankar se je neki temi zelo posvetil in jo podrobno opisal, medtem ko bi jo jaz opisal v nekaj stavkih. Njegovo dolgo opisovanje pa me je prisIlilo, da sem si bolje predstavljal situacijo, kar je po eni strani bolje. Ko sem roman prebral mi je bil zelo všeč prav zaradi teme. Postavil sem se v Franckino kožo in z njo premagoval vse njene čedalje večje težave in skrbi. Presenetila me je njena materinska ljubezen. Za svoje otroke bi storila vse, samo da bi bili srečni. Za njih je prosjačila od hiše do hiše in trdo delala, vse to je delala samo zaradi ljubezni do svojih otrok. Ko sem tisti dan prebral knjigo je bilo tudi moje življenje ena sama žalost. Še pri nobenem prebranem delu se nisem počutil tako potrtega.
Francka je bila zapostavljena hčer, mati se ni veliko prizadevala zanjo, v družini so bili revni. Franckina sestra Nežka pa je bila materi zelo pri srcu. Francka je morala že kot otrok začeti služiti svoj lastni kruh. Njeno prvo delo je bilo pri neki stari vdovi, kjer ji je pospravljala. Tam je spoznala tudi lepega moškega. Bil je čisto drugačen od nje. Njegova obleka je bila lepa čista, medtem ko Franckina vsa raztrgana, ponošena. Kmalu pa je spoznala, da nista ustvarjena drug za drugega. Kmalu je pustila službo in si poiskala novo. Spoznala je krojača Toneta, ki se ji je zdel simpatičen. Bil je čeden krojač, delal je celo pri odboru bralnega društva. Bil je priden in marljiv, Francko je popolnoma prevzel. Pred poroko ji je obljubljal vse najlepše, ko pa sta se poročila se je vse spremenilo. Vse bi se lepo izteklo, če ne bi prišel v mesto nov krojač, ki je odprl novo trgovino z oblekami in tako prevzel delo Tonetu. Tonetu se je promet vidno manjšal. Bil je zelo potrt zato je hotel svojo nesrečo utopiti v kozarcih pijače. Prišlo je celo teko daleč, da je zapusti družino, ženo in se odpravil v svet, kjer naj bi lažje zaslužil. Francka je ostala sama z tremi otroci: Tonetom, Lojzetom in Francko. Francka je bila še zelo majhna, pa vendar je šla služit kruh, Tone je postal krojaški vajenec, Lojzetu pa je šlo dobro v šoli zato je bil to edini materini up. Tržaška gospoda se je odločila, da ga pošljejo študirati v Ljubljano, materi so obljubljali pomoč pri šolanju njenega sina, kasneje pa so se obljube pozabile in mati je morala prosjačiti še za Lojzetov študij. Lojze se je sprva dobro učil, bil priden, marljiv, kasneje pa je izgubil upanje in ni več hodil v šolo. To je najbolj prizadelo njegovo mater. Tudi ostala njena otroka sta izgubila delo. Tone je zaradi slabega vida izgubil delo pri krojaču in kmalu tudi umrl, Francka se je vrnila z mesta, vendar je kmalu spet odšla, Lojze pa se je ves raztrgan, razcapan in obupan vrnil domov k materi. Našel jo je na smrtni postelji. Preden je umrla si je v spomin priklicala svojo nesrečno podobo iz mladosti, kako je tekla za vozom.Ena stvar v romanu pa mi ne more iz glave. Glede na to, da je mati za Lojzetov študij celo prosjačila, študij, na katerega sta upala oba, kasneje izničil v nič. Lojze je začel lenariti in sanjariti, nič pa ni naredil k svojim sanjam. Že zato, ker je mati prosjačila zanj bi se moral pridno učiti, biti marljiv. Če bi za moj študij mati prosjačila ga gotovo ne bi zavrgel tako kot Lojze. Priznam, da se včasih tudi jaz nočem učiti, samo potem se zamislim, kaj mi pomeni nekaj let učenja v primerjavi z življenjem. Nekaj takšnega bi si moral zastaviti tudi Lojze. To delo lahko primerjamo z Zolajevo Beznico. Tudi tam je življenje zelo kruto, mož zapusti ženo Gervaise in jo pusti samo z otroci prav tako kot v romanu Na klancu.Zavedati pa se moramo, da se to še dandanes ponekod dogaja.
2. TEK ZA VOZOM
Francka se je odločila za že tradicionalno romanje na goro. Da bi prišla na željeni cilj je morala teči za vozom premožnejših božjepotnikov, da bi jih dohitela in se z njimi popeljala do cilja. Romarji jo sprva niso hoteli sprejeti na voz in so se ji posmehovali, napoled so jo vzeli na voz vendar vso okrvavljeno in ponižano. Zato je Franckin tek za vozom simbolj njenega trpečega življenja. Voz predstavlja njeno življenje na klancu in sicer življenje, ki je bilo zelo kruto in neusmiljeno. Njen tek pa pomeni prizadevanje, vztrajnost oziroma hrepenenje po boljšem življenju in požrtvovalni ljubezni.
3. FRANCKA, NJEN MOŽ, SIN LOJZE
Z likom Francke je Cankar ustvaril pretresljivo podobo ženske in matere. Konkretni pojavni obliki tega etičnega ideala sta ljubezen in požrtvovalnost, s tem pa tudi odstotnost najmanjše sebičnosti. Ves Franckin plemenit akvitizem je usmerjen v dobro njene družine in otrok; zaradi njih sprejme nase tudi ponižanje in prosjačenje. Junakinjo v največji meri poveličuje trpljenje: njeno življenje je splet tihega hrepenenja in neizogibnega razočaranja. Za življenski poraz Francka ne krivi nikogar, sprejema ga kot višjo usodo, zato njen lik vsebuje poteze mučeništva in svetništva, ne da bi bilo oboje trdneje zvezano z jasnim religijoznim temeljem. V tem smislu je mati Francka spomenik človeške ljubezni, kakršna lahko zraste le iz globine nesreče rodu.
Njen mož, krojač Mihov, je na določila družbene stvarnosti močneje pripet, zato je tudi manj statičen lik. Iz relativne socialne prosperitete pade na proletarsko dno, kar prebudi v njem neplodno sanjaštvo, ki ga izživlja v knjigah o daljnih časih in krajih. Njegova odločitev , da zapusti klanec in družino na njem, ter sebi in svojim poišče kruha drugje, je prej v skladu z njegovim nemočnim zatekanjem v sanje kot z zavestno socialno akcijo. Krojač Mihov je človek, ki je z izgubo kruha izgubil tudi vlogo moža in očeta.
Sin Lojze je večplasten lik, saj se po eni strani v njem zgošča materino duhovno izročilo, po drugi strani pa v vlogi izgubljenega sina in z njo povezano krivdo to izročilo že tudi zanika. Lojze svoja prva študentska leta preživi v znamenju dosledne zvestobe materi in svojemu klanškemu poreklu, plaho in ponižno, ob prvih spoznanjih krivičnih družbenih razmer pa skuša svoje poreklo preseči z blagim cinizmom in fatalizmom, saj njegov gnev in obup ne najdeta tvornejše možnosti. Lojze v svojo življenjsko skušnjo prevzame odgovornost do materine duhovne dediščine in jo izroča negotovi, komaj sluteni socialni in nacionalni perspektivi.
4. TIP ROMANA
Cankarjev roman Na klancu je prvi roman takega tipa. Spada tako med družinske kot socialne romane. Družbeni roman je zato, ker je v ta roman vključeno življenje Francke oziroma njene družine. Celotna zgodba opisuje kruto življenje Franckine družine. Spada pa tudi med socialne romane, ker opisuje klanec siromakov, simbol socialno zatiranih in izkoriščenih ljudi.
5. MOTIV HREPENENJA
V romanu Na klancu je Cankar "zavrgel" romantično idealistični cilj hrepenenja in se spustil na stvarna tla narodne in še posebej lastne revščine. Tu je hrepenenje pripel za ljubezen, zlasti pa ga je zasidral v družbene razmere. Naravo hrepenenja določa glavna junakinja romana Francka. Zahrepeni iz klanškega siromaštva v socialno, v lepše življenje, išče pa tudi požrtvovalno ljubezen. Simbola, ki to hrepenenje predstavljata sta tek za vozom in klanec siromakov. Lojze, njen sin, hrepeni po izobraževanju, da bi mu študij uspel, kajti le tako bi si lahko poiskal dobro delo in veliko zaslužil ter s svojimi prihranki pomagal družini. Franckin mož Tone pa hrepeni predvsem po denarju, oziroma po materialnih stvareh.
6. NATURALIZEM IN SIMBOLIZEM
Med naturalistične romane spada predvsem zato, ker opisuje vsakdanje, kruto klanško življenje, ki je brez vsake prihodnosti in temelji na revščini in alkoholizmu. Deloma k naturalističnosti romana pripomore tudi biografsko zasnovana zgodba. Med simbolistične romane ga prištevamo predvsem zaradi treh bistvenih simbolov, ki jih je Cankar omenil v romanu. Ti simboli so tek za vozom, klanec siromakov. Na koncu zgodbe pa se pojavi še simbol "luč v učiteljevem oknu", ki pomeni nekakšno upanje za narod.
7. ZGRADBA IN SLOG
Roman je sestavljen iz osmih poglavij. Vsako poglavje je samostojna pripovedna enota, novela v malem, ki jo trdno povezuje s prejšnjo in naslednjo. Ta, na prvi pogled ohlapna in ciklična kompozicijska zasnova, je pisatelju omogočila zelo svobodno oblikovanje razmerja med epsko in lirsko komponento. Po prvem poglavju, ki pripoveduje o dogajalno precej omejenem svetu Franckinega otroštva, se dogajanje razmahne navzven z vključevanjem vedno večjega števila oseb, največjo epsko širino doseže v četrtem poglavju, nato pa se začne epski prostor z odraščanjem Franckinih otrok ponovno ožiti, da bi dogajanje ob junakinjini smrtni postelji doseglo začetno zaprtost epskega sveta. K izrazito lirski strukturi prispeva svoje tudi slog, ki sledi nekaterim simbolističnim zahtevam. Predvsem gre za paralelno in antitetično ponavljanje vodilnih motivov in simbolov, ki se prepletajo in navezujejo drug na drugega tako, da osrednjo idejo vedno znova nadgrajujejo. S tem je pisatelj vdihnil čustveno patetičnost, ki dogajanje seveda dviga visoko nad vsakdanjo kavzalnost in opisnost.
25. Ivan Cankar - Na Klancu
Na klancu
Socialno proletarski (nekvalitetno življenje, beda se razširi na ves slovenski narod), družinski roman (najprej je mati oz. Francka gl. oseba potem se razširi na celotno družino). Hrepenenje po boljšem socialnem položaju, ljubezni. Vodilni motiv je hrepenenje. Naturalizem: avtobiografija francka-mati, lojze-on sam, socialna tematika. Klanec-beda obubožanje revščina, luč-odrešitev upanje, tek za vozom-hrepenenje, židana ruta-lepota. Roman je najobširnejše in umetniško najlepše Cankarjevo pripovedno delo, spomenik pisateljeve matere (proletarska dekleta, služkinje, žene in trpeče matere), s podobami silnega hrepenenja po lepšem življenju. Roman Na klancu ima 8 poglavij, od katerih je vsako pripovedna enota zase.

OBNOVA
1. Za vozom:
Francka sanjari o tem, da pojde na binkošti ponedeljek na božjo pot na Goro. Mati je z njo neprijazna, medtem ko uživa njena mlajša sestra Nežka vso materino naklonjenost. Pisatelj opisuje v tem poglavju, kako Francka teče za kovačevim romarskim vozom, kako ji kovačev hlapec pomaga na voz in kako uživa na Gori praznično vrvenje romarjev in razgled proti Ljubljani, lepi in daljni kakor nebesa. Ponoči sanja o Kovačevem hlapcu, romarski Gori in Ljubljani.
2. Fanny:
Ko je bilo Francki 14 let, je šla služit v Leševje k Mariševki, stari, suhi in skopi vdovi, ki je vzela Francko, da je imela poceni deklo, hišno in natakarico. Naslednjo pomlad je Francka spoznala gosposko oblečenega umetnika. V samoti mu je bila tolažnica, on pa jo je klical Fanny. Srečna je bila, dokler ni videla, da je slikarja obiskala mestna dama. V obupu poveže culo in zapusti in zapusti za vselej Mariševkino hišo. V dežju in mraku ter v blodnih mislih na vse, kar je doživela, teče domov k materi. Dva meseca leži v postelji. Ko ozdravi, je njen obraz ves miren in resen, nič otroškega ni več na njem.
3. Kako se je Francka omožila:
Francka služi v trgu pri načelniku železniške postaje. Zdaj ji je 20 let.Vsak mesec jo obiskuje mati in ji pobere denar. Francka spozna tu 26-letnega krojača. To je Tone Mihov, droben fant, komaj malo večji od nje. Lepo govori, knjige bere in časopise, je celo v odboru bralnega društva ter ob različnih veselicah govori slavnostne govore. Slika ji lepo življenje v Ljubljani ali morda celo v Ameriki. Na pomlad Francka zapusti službo. Nastani se pri šivilji in si dela poročno obleko. Šiviljo obiskujejo ženske in opravljajo Franckinega ženina in tudi mati ji ob obisku ve povedati o njem grde reči. Zato Francka komaj čaka, da pride čas poroke. S poroko se pa začne zanjo nesreča za nesrečo. Najhujše se začne, ko pride na dan njune poroke v trg krojač iz mesta in odpre prodajalno z narejenimi oblekami. Tone Mihov izgublja zaslužek, najbolj pa ga boli, da določijo novega trgovca in krojača za slavnostnega govornika na veselični prireditvi. Mihov se od bridkosti napije in vrže krojaču kozarec v čelo. Zato mora odsedeti teden dni zapora. Njegove sanje o velikem lepem življenju se razblinijo. Francko tare uboštvo in skrb za bolnega moževega očeta. Poslej se ni več nasmehnila. Nekoliko ji odleže, ko porodi prvega otroka. Tedaj se ji zdi, da je srečna.
4. Izgnanci:
Zaradi dolgov se družina preseli na klanec in se nastani v veliki izbi v pritličju umazane koče. Tone čedalje pogosteje išče utehe v žganjarnici. Družbo mu delata čevljar in pisar, prvi je revolucionar – anarhist, drugi sovražnik revolucije. Francka se ubija sama z otroki. Mož se zapije, postaja osoren in zasovraži ženo ter sklene oditi na delo v svet. Spočetka ga hoče Mihovka pridržati, naposled pa mu ne brani več; pri materi si izprosi denar za njegovo potovanje in Tone Mihov po večdnevnem poslavljanju v žganjarnici in filozofiranju s čevljarjem ter pisarjem odpotuje.
5. Vzbrstela je mladika:
Očeta ni več in ga ne bo nikoli več. Mihov ni pisal, odkar se je poslovil. Mati Francka šiva, pri njej biva bolna mati, a otroci rastejo. Hči Francka že hodi v šolo, 13-letni Tone, suhega, starikavega obraza, docela podoben očetu, pa se odpravlja v oddaljen trg h krojaču, očetovemu znancu. Odhaja, kakor je bil šel njegov oče, vdan in ubog, s culo pod pazduho. 11-letni Lojze, materin up, prejme na zaključku šolskega leta lepo darilo, gospodje odločijo, da pojde v ljubljanske šole. V družino se naseli upanje. Fant s klanca pojde študirat. Na večer pred Lojzetovim odhodom je pri Mihovih velika gostija. Tam je zbranega pol klanca, glavno besedo pa imata anarhistični čevljar in “gosposki” pisar. Naslednje jutro se Lojze napoti v Ljubljano in mati ga spremi. V Ljubljani najdeta stanovanje pri neki pobožnjaški študentovski gospodinji. Lojze spremi mater na postajo in naposled ostane sam … Sam v tujem, hudobnem svetu.
6. Študent Lojze:
Francka zmerom misli na sina Lojzeta v Ljubljani. Umrje ji mati in ostane sama s hčerko Francko. Mihovka, kakor jo kličejo, živi v samoti in revščini. Za Lojzeta, ki je v Ljubljani brez večerje, ki hodi raztrgan in tudi stanovanja ne more plačati, prosi podpore pri zadirčnem županu, pri ošabni gospe sodnikovi,pri čemernem župniku in novem krojaču; ta ji da pet goldinarjev in ji naroči, ko se vrne Lojze domov, naj pride k njemu merit obleko. Francka doma začudena najde Lojzeta. Vrnil se je bil iz mesta, ker tam ni mogel več vzdržati. Krojač mu meri obleko, čevljar pa zakrpa čevlje. Spet se Lojze peš odpravi z materjo v mesto. Lojze vso pot premišlja o svojem trdem življenju in hkrati sanja o imenitnem življenju, ko se bo v bogati kočiji pripeljal domov na klanec. Naposled priromata v mesto in se oglasita pri gospodinji. Mati poplača dolg in se vrne domov peš. Lojze je spremi do šole in se od nje poslovi. Hudo mu je. Vdana v grozno usodo se v dežju in vetru mati vrača proti domu.
7. Vračajo se izgnanci:
Tudi Francka gre služit, čeprav ji je komaj štirinajst let. Mati ostane sama. Večkrat jo obiščeta in po svoje tolažita čevljar in pisar. Življenje na klancu teče po starem. Tu je revščina, v trgu pa rastejo nove hiše in prihajajo vanj novi ljudje. Nekoč se napoti Mihovka v Ljubljano in izve, da Lojzeta ni več na starem stanovanju. Gospodinja ji pove, da se je Lojze zanemaril in ga je zapodila. Mati ne vpraša nikogar več po Lojzetu. V samoti obuja spomine in se igra z lepimi mislimi: vrne se mož, prideta Tone in Francka, a tudi Lojze pride gosposki. V dolgočasnem jesenskem dežju se pripelje v trg razcapan človek: Tone Mihov. Zaradi slabih oči je izgubil delo. Bolan je. Še tisto noč umrje. Pozimi se vrne Francka v revni gosposki obleki, vendar ne vzdrži doma in se kmalu spet odpravi v mesto.
8. Klanec siromakov:
Naposled se vrne tudi Lojze, suh, bolan, raztrgan. Pri prvi gostilni vstopi in najde tam bivšega sošolca, učitelja Krivca. Ta ga povabi k mizi in Lojze obuja z njim spomine na študentovske čase. Učitelj mu razlaga svoje delo za ljudstvo, a Lojze se iz njegovih skrbi za ljudstvo norčuje, češ revež bo zmerom revež, vse je obsojeno na žalost in smrt. Učitelj ga obsodi, da je fatalist, brez volje in moči. Z učiteljem se Lojze naposled vrača v trg, mu pripoveduje o svojih spoznanjih po svetu. Vsi ljudje so obsojeni, vsi siromaki s klanca v svoji tisočletni zgodovini niso dosegli ničesar. Ko Lojze stopa sam proti klancu, misli na mater, na beraštvo v slamnatih kočah, na materino trpljenje. Zdi se mu, kakor da je ta klanec siromakov neizmeren in da na njem prebiva narod siromakov, ponižanih in obsojenih v smrt. Mater najde na bolniški postelji. Samo njegovega prihoda je še čakala. Pove mu, da so vsi domači umrli, in zdi se ji, da je tudi Lojze prišel domov, da tu umrje. V vročici ji vstajajo podobe iz mladosti, ko je tekla za romarskim vozom in padla. Iz teme se ji sveti Lojzetov obraz in izgine. Tudi Lojze je umrl, kakor so umrli drugi, bolni in ubogi. Ob mrtvi materi Lojze zaspi. Naslednji dan polože mater na mrliški oder. Tako se je dopolnilo bridko življenje. Zvečer stopi Lojze na prag. V mislih, da je ves klanec siromakov obsojen na smrt, upira oči v učiteljevo okno ter se mu dozdeva, da se rdeča luč v tem oknu spreminja v mirno belo svetlobo. Ta svetloba mu je znamenje, da je pot iz noči samo v delu za napredek in socialno prebujanje ljudstva.

RAZMIŠLJANJE
Knjiga mi sprva ni bila všeč, ker je Cankar zelo podrobno opisoval dogajanje. Rada imam take knjige, kjer je snov kratka in jedrnata. Cankar se je neki temi zelo posvetil in jo podrobno opisal, medtem ko bi jo jaz opisala v nekaj stavkih. Njegovo dolgo opisovanje pa me je prisililo, da sem si bolje predstavljala situacijo, kar je po eni strani bolje. Ko sem roman prebrala mi je bil zelo všeč prav zaradi teme. Postavila sem se v Franckino kožo in z njo premagovala vse njene čedalje večje težave in skrbi. Presenetila me je njena materinska ljubezen. Za svoje otroke bi storila vse, samo da bi bili srečni. Za njih je prosjačila od hiše do hiše in trdo delala. Vse to je delala samo iz ljubezni do svojih otrok. Ko sem tisti dan prebrala knjigo, je bilo tudi moje življenje ena sama žalost. Še pri nobenem prebranem delu se nisem počutila tako potrto. Ena stvar v romanu pa mi ne more iz glave. Glede na to, da je mati za Lojzetov študij celo prosjačila, študij, na katerega sta upala oba, se kasneje izniči v nič. Lojze je začel lenariti in sanjariti, nič pa ni naredil k svojimi sanjami. Že zato, ker je mati prosjačila zanj, bi se moral pridno učiti, biti marljiv. Če bi za moj študij mati prosjačila, ga gotovo ne bi zavrgla tako kot Lojze. Priznam, da se včasih tudi jaz nočem učiti, samo potem se zamislim, kaj mi pomeni nekaj let učenja v primerjavi z življenjem. Nekaj takšnega bi si moral zastaviti tudi Lojze. Zavedati pa se moramo, da je takšno življenje še dandanes ponekod prisotno.
26. Slavko Grum - Dogodek v mestu Gogi
Vprašanja in odgovori
1) Iz katerih zgodb je sestavljen dogodek v mestu Gogi?
Dogodek v mestu Gogi je sestavljen iz raznih zgodb: iz Zolajeve novele Za noč ljubezni, iz sklepnega prizora Ibsenovih Strahov, iz dveh njegovih črtic, ki sta v drami razločno razpoznavni, iz osnovne zgodbe Strindbergove Gospodične Julije itd.
2) Kakšna je ideja te drame po sociološki in kakšna po psihološki razlagi?
Grum po sociološki razlagi vidi mesto Gogo kot izraz tesnih, provincialnih, zadušnih, nemogočih in nesvobodnih razmer na Slovenskem v času med obema vojnama. Po psihološki razlagi pa izhaja iz dejstva, da so skoraj vse psihične deformacije prebivalcev mesta Goge v takšni ali drugačni zvezi z erotiko: to dejstvo vodi razlagalce do Freudove psihoanalize.
3) Ali je možno ugotoviti realno lokacijo mesta Goge?
Mesto Goga je kratko in malo umišljeno, torej irealno, sanjsko, nalašč je v njem zelo malo resničnega. Avtor noče imeti ničesar skupnega z verizmom, saj si prizadeva doseči splošno metafizično ali mitično veljavo.
4) Kakšne pridržke so sočasni ocenjevalci imeli proti Dogodku v mestu Gogi?
Imeli so pridržke glede avtorjeve etične oziroma vrednostne perspektive, ki se jim je zdela premalo izrazita ali razvidna. Te zadržke so ocenjevalci artikulirali z različnimi izrazi, šlo pa je v bistvu za to, da Grumova drama ni ustrezala ne svobodomiselnim ne katoliškim vrednostnim merilom, ni se angažirala na v smislu nacionalne osvoboditve ne v smislu krščanske etike.
5) Kako si razlagaš konec Grumove drame?
V Grumovi drami mi ostaja nejasno, ali je Hanina zmaga nad zapeljivcem Prelihom dokončna ali pa ostaja ujetnica Goge, kjer se nič ne zgodi, in bo spet podlegla svoji usodi. V tem primeru bi bil izid dosledno pesimističen, brez rešilne ideje.
6) Zakaj je Hanina zgodba osrednja?
Njena zgodba se vleče že iz zgodnje mladosti, ko jo je nekdo posilil, zato je kmalu odšla v tujino, vendar ne more zaživeti polnokrvnega spolnega življenja, posilstvo je namreč popačilo njeno spolno dojemljivost, postala je frigidna. Še več: kadar vendar obišče domačo hišo, je suženjsko odvisna od posiljevalca, kljub neznanskemu gnusu in poniževanju pa se mu mora vdati, kadar koli se mu zaljubi.
7) Analiziraj razmerje med protagonistom in antagonistom v Dogodku v mestu Gogi.
Glavna dramska osema, tako imenovani protagonist, je očitno Hana, to je mimo drugega razvidno že iz dejstva, da ima precej več besedila od drugih. Njeno dramatsko dejanje je motivirano z dogodki v preteklosti, v predzgodbi, torej v času, preden se je dvignila zavesa. Antagonist pa je nekakšen protiigralec, v tem primeru bi to lahko bil Prelih, vendar ne popolnoma, saj je dokaj nemočna, nebogljena, klavrna figura, demonična samo Hani, pač zato,ker je zaslepljena zaradi svoje nevrotične fiksiranosti.
27. Henrik Ibsen - Strahovi
Glavni osebi sta gospa Alving in njen sin Osvald. Oče jima je že prej umrl. Takratje živel pri bogati družini, začel je popivati in se družil z drugimi ženskami. Gospa Alving je revno dekle, ki je bila v mladosti zaljubljena v pastorja Mandersa. Na lastno željo domačih se je poročila z Alvinom. Ta zaprede v krize in umre. Žena hoče po moževi smrti vse prikriti z bliščem - prikrivala je resnico. Potem se je rodil sin Osvald. Odšel je v svet in odraščal v tujini, postane slikar. Ko pride domov izve, da ima sifilis (podedovano bolezen po očetu).Osvald ima tudi polsestro Regino. (Ko je bil oče še živ, je neka gospa z njim zanosila. Gospa Alving je to gospo sprejela pod svojo streho. Regina še zdaj ne ve, da gospa Alving ni njena prava mati). V the strahovih je problem EVTANAZIJA - prosi nekoga, da mu pomaga umret. Tako je prosil tudi Osvald svojo mater, ker je mislil, da bi ji bil v preveliko breme, zaradi bolezni. Odnos matere do sina: Mater trdi, da mora otrok očeta ljubiti. V Strahovih gre za materine strahove, ki so se dogajali v pretklosti in noče, da bi sin to izvedel. Celo življenje se je učila dolžnosti, zato misli, da je za preteklost kriva sama. Na koncu mu le pove resnico. Kasneje Osvald dobi napad. Na koncu si vsak bralec zamišlja po svoje.
28. Gustave Flaubert - Gospa Bovary
Le-ta pripoveduje o gospodu z imenom Charles-Denis-Bartholome Bovary, ki je bil po poklicu zdravnik. Imel je ženo Heloizo in sina Šarbovarija. Nekega dne si je gospod Rouault (iz posestva Bertaux) zlomil nogo. Zato je Charles moral tja, da bi mu nogo poravnal. Tam je srečal prelepo gospodično Emo, ki je bila hči tega gospoda. Po tem obisku je še dostikrat prišel k njej na obisk. Potem pa je za nekaj časa prenehal hoditi k njej. Kmalu za tem mu je umrla žena. Ko se je umiril je spet začel hoditi k Emi in končno jo je tudi zaporosil za roko. Ema je privolila in kmalu je bila poroka. Po gostiji si je ogledala hišo in kmalu nato je nekaj stvari spremenila. Ema je postajala čimbolj čudaška. Svoja čustva je obrnila proti Charlesu. Počasi sta se oddaljila. Nekega septemberskega dne je bila povabljena k markizu d'Andervilliersu. Tudi on je bil Charlesov pacient. Da bi se mu zahvalil za ozdravljeno bolezen, je osebno odšel k njemu in tam je srečal prelepo Emo. Neko sredo popoldne sta se Bovaryjeva odpravila v Vaubyessard k markizu. Tam so imeli gostijo in ples. Gospo Bovary je nek mož, ki so ga imenovali vikont, povabil valčkati. Ko je bilo vsega konec so se odpravili spat. Zjutraj so imeli zajtrk, po zajtrku pa so šli na sprehod. Kasneje sta se Bovaryjeva odpravila domov. Doma je Ema odpustila deklo Nastazijo, ker ni pripravila večerje. Zaradi Emine živčne bolezni sta se Bovaryjeva preselila v Yonville-l'Abbaye. Ko sta odhajala iz Tostesa je bila gospa Bovary noseča.
V 2. delu opisuje, kako lepo je mesto Yonville-l'Abbaye. Ima dobre ceste, klopi, drevored, cerkev, tržnico, lekarno in gostilno pri Zlatem levu. Tisti večer, ko naj bi prišla Bovaryjeva, je imela lastnica gostilne gospa vdova Lefrancoisova polne roke dela, ker je bil naslednji dan sejem. Kot vsak dan se v gostilni pregovarjajo, ko naenkrat prispe kočija in v njej Ema, Felicita, gospod Lheureux in neka dojilja ter Charles. Odšli so v izbo, kjer jim je gospa Lefrancoisova v slavo dogodka pogrnila za štiri. Z njima je šel Homais in Leon. Nekaj časa so prijetno klepetali, pojedli in popili kavo, potem pa se je gospa Bovaryjeva odpravila v izbo v novi dom. Z njo so šli tudi drugi in Charles in Ema sta se poslovila od druščine. Ko se je Ema zjutraj zbudila je zagledala na trgu praktikanta, ki je bil v jutranji obleki in jo je lepo pozdravil. Ona se je naklonila in zaprla okno. Ko je Leon zvečer prišel v gostilno, je mislil, da bo tam tudi Ema, vendar se je zmotil. Lekarnar ji je svetoval, kje naj kaj kupuje in jo poučil o nekaterih stvareh. Charles pa je bil vendarle manj priljubljen kot Ema. K njemu ni prihajalo veliko ljudi in zato je bil žalosten. Razvedrila ga je misel na ženino nosečnost. Kmalu je rodila hčer, ki ji je dala ime Berta. Le-ta je bila v reji pri mizarjevi ženi, zato jo je močno pogrešala. Nič ni pogledala na koledar, če je šesttedenska doba že minila, ampak je šla, ker je hotela videti svojo hčer. Na poti je srečala Leona. Skupaj sta odšla do hiše, kjer je bivala njena hčerka. Šla jo je pogledat in pestovat, nato pa sta se skupaj z Leonom odpravila proti domu. Leon je ponavadi zahajal v gostilno dvakrat na dan, tam se je pogovarjal s Homaisom. Ob osmih zvečer pride ponj Justin (bil je zaljubljen v Felicito - služkinja), da zaklene lekarno. Na večerno zabavo h lekarnarju sta prišla tudi Charles in Ema. Tam je bil tudi Leon. Zdravnik in lekarnar sta kartala, Ema in Leon pa sta gledala slike o modi. Zatem so se odpravili domov. Ema ni več vedela, ali je zaljubljena v Charlesa ali ne. Njena čustva so postala čisto zbegana.
Bilo je februarsko popoldne, nedelja in je snežilo. Gospod in gospa Bovaryjeva, Homais in gospod Leon so šli gledat predilnico za lan. Lekarnar je vzel s seboj še Napoleona in Athalie, spremljal jih je še Justin z dežniki na rami. V resnici jih znamenitost ni kaj prida zanimala. Emo je bolj zanimal Leon. Ker je Ema prišla domov pred Charlesom, se je delala, da jo je zbudil, ker je med oblačenjem zaropotal. Vprašala ga je, kako je bilo, potem pa sta zaspala. Drugi dan je prišel trgovec Lheureux, ki je prodajal modno blago. Ema je vljudno odklonila, da ne bo vzela nič, potem pa jo je trgovec še nekaj vprašal glede očeta Tellierja, lastnika Francoske kavarne in se poslovil. Po večerji je k njej prišel Leon in imela sta prav neprijeten pogovor. Ema je postajala drugačna, bolj prijazna, vendar je to kazala samo na zunaj, znotraj pa je bila zlobna, hudobna in sovražna. Tako je bila zmedena, da je hotela pobegniti z Leonom stran od svojega moža, vendar nekako ni mogla. Bilo je nekega aprilskega večera; Ema je zaslišala zdravamarijo in to ji je vrnilo spomine, zato se je napotila v cerkev. Naletela je na župnika in skupaj sta malo poklepetala. Ko je Ema prišla domov, je k njej prišla Bertka, vendar jo je odrinila in je padla in se udarila v lice. Gospa je norela, dokler ni prišel domov Charles, da ji je rano povil z obližem. Prej je bil pri lekarnarju, pri Leonu. Hotel ga je poprositi za neko stvar, da bi presenetil Emo. Leona je to prizadelo, zato se je odločil, da bo svoje življenje spremenil. Hotel je v Pariz. Prišel je čas, ko se je moral od vseh posloviti. Končno je odšel. Gospa Bovaryjeva je za njim vzdihovala in mislila nanj. Potem se je vlila debata o tam, kako bo Leon tam v Parizu preživel. Naslednji dan je bil za Emo zelo turoben. Vse skozi je mislila na Leona, vse kar je videla v sobi, jo je spominjalo nanj. Bila je kot bi bila bolna. Zato je bil Charles v skrbeh zanjo. O tem je obvestil tudi staro gospo Bovaryjevo. Nekega dne, ko je Ema gledala skozi okno, je zagledala nekega moža, ki se je napotil k zdravniku. S sabo je imel nekega vaščana, ki je hotel puščati kri. Ko je Charles poklical Emo, je spoznala tega gospoda z imenom Rodolph Boulanger in se vanj skoraj zaljubila. Gospod Boulanger je na poti nazaj domov ves čas razmišljal o njej in hotel jo je zase. In pomislil je na poljedelski shod. Tam sta se tudi naslednjič srečala. Gospod Rodolph jo je osvajal, vendar je ona še vedno mislila na Leona. Kmalu je dan minil. Naslednjič sta se srečala šele čez šest tednov. Rodolph jo je povabil na jahanje. Sprva je odklonila, potem pa je vendarle šla. Randolph jo je hotel osvojiti, poljubiti, vendar ga je ona odvrnila. Ker je opazila, kako vztraja pri njej, je začela hoditi na njegov dom ljubimkat, in to takrat, ko je Charles odšel od doma. Toda Rondolphu to ni bilo preveč všeč (obiski), ker bi zaradi tega lahko bil ob dober glas. Kmalu ju je odkril Binet, davkar, zato sta morala najti drug prostor, kjer bi se sestajala. Toda njo je kar naenkrat minilo vzdušje in do Rondolpha se je začela obnašati drugače, sovražno. Svoj odnos je spremenila tudi do svoje hčerke Betke.
Ema in lekarnar sta hotela, da bi Charles napredoval, bil slaven. Ponudila se mu je možnost, da Hipolitu, hlapcu popravi nogo. Sprva se je zdelo, da je operacija uspela, vendar se je kasneje izkazalo tako, da so mu morali nogo amputirati. Ema je Charlesa spet odrinila in šla nazaj v objem Rodolphu. Nekega dne je Ema zabredla v denarne težave, vendar se je problem razrešil. Ema in Rondolph sta se odločila pobegniti. Randolph pa nad tem ni bil ravno navdušen. Zato je poslal pismo (z marelicami v košari), v katerem je pisalo, da jo zapušča in bo odpotoval. Emi se je takrat zmešalo. Rondolph je moral odpotovati skozi trg, kjer je živela Ema. Opazila ga je in od razburjenja omedlela. Čez nekaj časa (dni) je prišla k sebi in Charles je bil vesel, da je pojedla trohico hrane. Kmalu se ji je stanje spet poslabšalo. Charles si je zaradi njene bolezni nakopal denarne težave. Nekoč je celo mislila, da bo umrla in je poslala po duhovnika. Nekaj časa se je močno ukvarjala z vero, potem pa jo je kar naenkrat opustila. Charles, duhovnik, Binet in lekarnar so se večkrat vsedli skupaj za mizo. Lekarnar je enkrat predlagal, da bi Charles odpeljal Emo v gledališče v drugo mesto. Nakar jo je, ampak ko sta prispela do gledališča, so bila vrata še zaprta. Zato sta šla za nekaj časa na sprehod. Pred začetkom 3. dejanja je šel Charles po vodo (zaradi vročine) in srečal Leona. Malo pred koncem predstave so šli vsi trije proti pristanu pred neko kavarno. Malo so se pogovarjali, potem pa so se zmenili, da se dobijo naslednji dan ob šestih (takrat je ponovitev), ker so zamudili zadnji del predstave, da si jo ogledajo še enkrat.
Ko so se vsi trije poslovili, ju je Leon še vedno zasledoval, da bi videl Emo. In naletel je na pravi trenutek. Charlesa ni bilo doma in razvila sta prav prijeten pogovor. Ker je morala Ema iti naslednji dan domov, se je hotel Leon od nje še enkrat posloviti. Zmenila sta se, da se dobita naslednji dan v cerkvi. Ema mu je napisala pismo, ki mu ga je dala v cerkvi. Ker Leon s pismom ni bil zadovoljen, je Emo porinil v voz in sta se dolgo vozila kdo ve kam. Pristala sta na ulici Beauvoisinove četrti. Šla sta v gostilno, plačala in se odpeljala do Homaisa. Le-ta ji je povedal, da ji je umrl njen tast. Odšla je h Charlesu žalovat in ker je imel Charles za uredit neke zaupne posle, je poslal Emo k Leonu (za tri dni) v Rouen. Ta dva sta seveda te dni porabila za njuno romanco. Ema je Leonu na koncu povedala, kaj naj naredi s pooblastilom. Ko je bila Ema doma, je Leon prišel tja, da bi jo videl. Domenila sta se, da se bosta shajala na določenem mestu ob četrtkih. Toda enkrat jo je Charles zasačil in od takrat naprej je Emo pestila samo laganje. Nekajkrat za tem je imela Ema živčni napad. Charlesa je enkrat res prestrašila, ko jo enkrat ni bilo domov. Ema se je dostikrat vsa strastna vračala k Leonu. Vendar sta se sčasoma oddaljevala, prav tako kot njeni drugi ljubimci. Spet se je začela zaklepati v sobo. Poleg težav z Leonom, je imela težave tudi z denarjem (Menico, ki jo je sama podpisala). Prav tisti čas je prestajala hudo obdobje. Njeno življenje je počasi razpadalo. Ker je bila že tako obupana, je vzela strup (arzenik) in počasi umirala. Čeprav so iskali protistrup, je na koncu vseeno umrla. Charlesu pa je pustila veliko dolgov - veliko denarno vsoto. Na koncu pa je tudi sam zaradi žalosti umrl.
Ema je izrazito nevrotično bitje z močnimi upadi volje in hudimi depresijami, razklana sama v sebi in v večnem sporu z okoljem, v katerem se je rodila, in svojimi iluzijami. Temeljna lastnost iluzij pa je njihova varljivost, zgolj umišljena, navidezna resničnost, ko pa so nedosegljive. Vse, kar ni v skladu z njenimi iluzijami, jo začenja odbijati in mučiti, in to v ataki meri, da se pojavijo simptomi duševne bolestnosti z močnimi napadi otožnosti in zdvajanja. - Ema je neizmerno občutljiva za najmanjše sunke od zunaj, kadar so v nasorotju z njenimi željami in slepili. Ne samo, da jo razjedata enolična vsakdanjost in nespremenljivost okolja, njene bolečine so globje, usodnejše. Ema je vseskozi razočarana nad življenjem, užaljena nad usodo, vse jo vznemirja, njeni živci neprestano trepečejo, celo takrat, kadar se predaja svojim užitkom. - V hrepenenju po sreči pa Ema otopeva, ko ne more prebiti pregrad družbenih predsodkov, postaja nenasitna in hkrati slepa. Zato ne vidi, kako se Rodolphe poigrava z njo, in ne Leonove praznote. Najprej razbije svojo umišljeno zakonsko srečo, ko spozna fizično in duševno povprečnost svojega moža Charlesa, potem se prevarana in razočarana nad Rondolphom zave svoje usodne zmote in naposled ugotovi pri Leonu, da je naslada zamrla in da jo začenja preplavljati dolgčas. Od tod je samo korak do končnega obračuna s samim seboj. Svet, ki si ga je zgradila v oblakih, je razpadel v nič, vse lepe sanje so ji spuhtele, ostalo ji je edinole ubogo, od strasti prevarano, zdolgočaseno telo. In ko stoji razočarana nad vsem, kar si je obetala velikega in čudovitega, in nad samo seboj, ne najde druge rešitve kakor v samomoru.
29. Oscar Wilde - Saloma
ŽIVLJENJEPIS Oscar Wilde se je rodil 16. Oktobra leta 1854 v Dublinu. V mladost je dostikrat nagrajen za svoje znanje. Mnogo potuje po Evropi in vzbuja pozornost zaradi svojega estetskega oblačenja in obnašanja. Po poroki dobi dva otroka, a kljub temu še vedno dosti potuje po celini. Saloma doživi krstno uprizoritev v Parizu leta 1898. Uprizoritve Salome v Angliji na žalost Wilde ne doživi, saj umre 30. Novembra leta 1900. Knjigo Saloma je izdala Državna založba Slovenije leta 1991. Knjigo je prevedla Djurdja Flere, obširno razpravo o Wildovem času pa je napisala Majda Stanovnik. OBNOVA Saloma vsebinsko ni obsežna. Drama opisuje usmrtitev Janeza Krstnika na Herodotovem dvoru. Saloma, trenutno ena najlepših princes na vzhodu, pobegne iz palače pred svojim očimom, ki jo neprestano ocenjuje. Na obzidju ji vzbudi pozornost vodnjak, v katerem je zaprt Johanaan, oziroma Janez Krstnik. Stotnika prosi, naj ji pokaže preroka. Ta ji preroka kljub strogi Herodotovi prepovedi pokaže. Saloma se v Johanaana v trenutku zaljubi. Hoče, da bi jo le ta poljubil, a on jo le zavrne. Stotnik se medtem zaradi ljubosumja usmrti, a Saloma tega niti ne opazi. Prav tako pa takrat pride na obzidje tudi kralj Herodot, s svojo ženo Herodiado. Salomo prosi, da naj mu zapleše, a mu ona ustreže šele takrat, ko ji obljubi, da ji bo dal vse, kar si bo želela. Po svojem plesu si Saloma za plačilo izbere Johanaanovo glavo, da bi se mu s tem maščevala za zavrnitev. Herodota njena želja močno potre, saj je preroka cenil, in tudi Nazarenci so želeli Janeza živega, saj je domala osebno govoril z bogom. Kljub prepričevanju se Saloma ne premisli, tako da preroku odsekajo glavo in jo dajo Salomi, ki je tako dobila svoje zadoščenje. Herodot, razočaran nad samim sabo in zaprepaščen nad Salomo da potem ubiti še njo, kot plačilo za to, kar je storila. Prva angleška uprizoritev Salome je bila šele leta 1931 v Londonu. To je kar enaintrideset let po Wildovi smrti. Do uprizoritve ni prišlo, ker je protestantska cerkev le to prepovedala zaradi pridiha rimokatolištva. Prav tako še danes neprestano prihaja do popolnoma nepotrebnih sporov, ki pa na obe veri mečejo prej slabo, kot dobro luč. Zato se sedaj sprašujem, kaj je bil resničen razlog, zaradi katerega je bila Salomina uprizoritev v Angliji prepovedana, saj je jasno, da imajo vsi kristjani Novo zavezo skupno, se pravi tudi obglavljenje Janeza Krstnika. Oscar Wilde je svoja dela ustvarjal v devetnajstem stoletju, torej v času ko je Evropa doživljala ponoven gospodarski, tehniški in kulturni preporod. V tem času je Oscar ljudem ponudil novo različico usmrtitve Janeza Krstnika, kajti doslej so za njegovo smrt krivili samo Herodiado, njena hči pa je bila zgolj nedolžno orodje v njenih rokah. Wilde pa to povest spremeni tako, da pade vsa krivda na Salomo. Mnenja o kakovost Salome so in bodo zelo različna. Poleg dela Slika Doriana Greya nekateri prištevajo Salomo v vrh angleške književnost, spet drugi pa jo imajo zgolj za nepomembno biblijsko povest. Osebno o Salomini kakovosti ne bi mogel govoriti, lahko pa rečem, da Wilde v Salomi ustvari zelo moreče vzdušje. To je še posebej prisotno v Salominem pogovoru z Johanaanom, v katerem Saloma neprestano zanika vse, kar je prej dejala. Ne glede na komentarje o Salomi, pa lahko rečemo, da je Oscar Wilde prav gotovo najpomembnejši avtor angleške dekadence.
30. Ivan Cankar - V zali
1. V Zali: - napisal Ivan Tavčar,
- založila Državna založba Slovenije,
- natisnila tiskarna Toneta Tomšiča, Ljubljana 1966
2. Obnova:
Sneg, ki je še pred nekaj dnevi pokrival pobočja gora se je pričel topiti pod toplimi sončnimi žarki. Tudi bližnja Zala se je pričela taliti. Iz zimskega spanja so se prebudili potoki, cvetje, živali. Tudi vladar gozdne perutnine - divji petelin - se je prebudil. Čeprav je bilo jutro hladno se je lovcu segrela kri v žilah ob pogledu na to pokrajino. Aprila meseca so se s kaplanom Andrejem odpravili na Zalo, da bi tam postavili šotore. Nosač Miha se je utrujen sesedel malo pod vrhom in dejal naj gredo kar naprej, bo že prišel za njimi. Toda Jernač ga je predobro poznal in vedel, da bi, če bi ga pustili samega, preiskal vso prtljago, ki jo je nosil, le da bi našel kakšno steklenico žganja, katera bi se mu prilegla po težavni poti. Nato bi šel do studenca in napolnil steklenico z vodo in dejal, če bi ga kdo kaj vprašal, da se je verjetno katera od žena zmotila in v nahrbtnik namesto žganja vtaknila vodo. Niso ga pustili samega, pač pa so si vsi oddahnili. Iz bližnjega grmovja je vzletel petelin. Tinčetu se je zdelo škoda takega petelina. Bil bi izvrsten plen. Miha je že pripravil ogenj, ko sta se vračala Tinče in Jernač. Našla sta gnezdi dveh petelinov za jutrijšnji lov. Pričelo se je mračiti. Gospod Andrej se je razgledoval in pričel pripovedovati kako so živeli ljudje v teh krajih pred dvesto leti. PripoveŤdoval je, kar je bral v starih listinah o časih, ko je škof Hren zatiral luteranske pridigarje. Jeseni je v te kraje prišel na lov brižinski nemški škog Amandus. Z njegovim služabnikom Conradom sta se ustavila na kraju, kjer so prej počivali. Čakala sta, da bodo rogovi in psi prignali Ť živali tako, da jih bodo lahko ustrelili. Iz gozda je prišel medved. Kanonik Amandus je pomeril v žival in sprožil. Krogla ni smrtno zadela medveda. Žival je imela še toliko moči, da je s šapo hudo ranila kanonika in zbežala v goščavo. Nezavesten se je zgrudil na tla. Dekle, ki je prihajalo mimo in je vse videlo, je predlagala naj gospoda Amandusa odnesejo k njej domov, ker je stanovala tam blizu. Ko je prišel k zavesti, je opazil v dekletoŤvih rokah tiskano knjigo, katera je zbudila v njem začudenje. Dekle je povprašal po imenu in naslovu knjige. Ime ji je bilo Katarina, knjiga pa je bila Dalmatinova biblija. Katarina je pripadaŤla protestantski veri. Ko so oče in bratje zvedeli, da bolnik pozna njihovo skrivnost, so se odločili, da ga pustijo čez noč pred hišo. Ponoči se je domača mati zbudila, ker se ji je zdelo da sliši govoriti svojo hči. Katarina je bolniku odnesla odeje da ne bi zmrznil čez noč. Ko je doumela, kaj se je zgodilo je vstaŤla, z njo vse žene in spravili so bolnika pod streho na toplo. Tema je prekinila njegovo pripoved. Odšli so spat. Zjutraj so se rano zbudili. Z lova so se vrnili z enim petelinom in eno lisico. Kaplan Andrej je nadaljeval zgodbo. Naslednji dan so prišli Amandusovi služabniki in ga po njegovi zahtevi in njihovem ugovarjanju odnesli v dolino. Počutil se je dobro in naročil naj spustijo pse, ker hoče loviti. Iz gozda je ponovno prišel medved, toda preden je kanoniku uspelo dvigniti puško se mu je iz rane ulila kri in obležal je mrtev. Skrivnosti o krivi veri ni izdal nikomur. Zgodbo svojega življenja je sedaj pripovedoval Jernač. Sredi maše je v cerkev vstopil Repnikov Tomaž, ki je v vasi veljal za bahača. Bahal se je, ker je naredil nekaj šole in znal nekaj nemških besed. Stopil je na žensko stran in sedel k Zalesnikovi Rezi, v katero je bil Jernač zaljubljen. Duhovnik ga je prosil naj se umakne na moško stran, vendar se Tomaž ni premaknil. Po maši so pred cerkvijo fantje gledali dekleta, ki so izstopala. Med njimi je bil tudi Tomaž. Naredil se je važnega pred sovrstniki. Jernač tega ni prenesel in mu jih nekaj zabrusil. Tomaž ga je napadel, vendar jih je pošteno dobil. Kasneje je srečal Rezo in ji povedal kaj čuti do nje. Tudi ona je imela podobna čustva. Strinjala sta se, da mora on odpotovati v Ameriko zato, da ne gre v zapor. Ob prihodu iz Amerike ga ni nobeden spoznal razen Repnikovega Tomaža. Ta je stal pred gostilno, katero si je kupil po očetovi smrti, ker je vedno rad popival namesto, da bi delal. Povabil ga je na kozarec vina in povedal, da se je med njegovo odsotnostjo poročil. Njegova žena je kmalu prispela. Ob pogledu nanjo sta bila presenečena. Bila je Reza, ki mu je pred odhodom v Ameriko obljubila, da ga bo počakala. To je bila Jernačeva življenjska zgodba, tedaj je bil na vrsti Tinče. Mati ga je zapustila, ko je bil še dojenček. Odraščal je pri Komarjevih. Imeli so sedem hčera. Najbolje se je razumel z Lenko, saj sta si bila v enakih letih. Brž, ko je bil sposoben za delo je šel pasti ovce in koze, ker ni hotel biti Komarjevim le v breme. Prihranil si je nekaj denarja in si pri osemindvajsetih kupil kočo na griču. Takrat je Komarjeve doletela velika nesreča. SpomŤladi je starec žagal veje. Ko se mu je ena zlomila pod nogami ena se je smrtno ponesrečil. Lenka je tedaj hodila z Mihom Pečarjevim. Miha je odšel v Ameriko in si tam ustvaril drugo družino. Z Lenko sta se spet srečala, ko sta se skupaj vračala iz cerkve. Povedala mu je kako je z Miho. Tinče se je odločil, da jo bo vzel za ženo. Po nekaj letih se je Pečarjev vrnil. Z Lenko sta skupaj zbežala. Tinče je vzgajal Lenkino hčer, ki jo je imela z Miho, kot bi bila njegova. Po nekaj letih se je izčrpana vrnila domov. Tinče ji je vse odpustil. Poslednjič je videla svojo hčer in umrla. Pečarjevega še redko videva, ko pride beračiti k njemu in tam tudi prespi kakšno noč. Žalostni Miha ni hotel pripovedovati svoje zgodbe brez kozarca vina, ki mu je pogosto med govorom zmočilo grlo. Bil je edini Brentačev sin. Tudi njemu, kot Jernaču, ni uspelo poročiti ljubljene osebe. Zaljubljen je bil v Romovševo Polonico. Tudi njen oče je bil bahač, zato ni mogel zamolčati, da se namerava Brentačev sin poročiti z Polonico. To je prišlo do ušes Mihovemu sinu in ta mu je takoj našel drugo ženo, Jernejčevo Marušo. Ta mu je bila celo malo po godu. Po poroki pa je Miha zares spoznal koga je poročil. Bila je glavna oseba pri hiši. Ni imel počitka, venomer mu je jamrala, da ni dovolj denarja in koliko ga je tisti poslal iz Amerike. Ker ni mogel poslušati svoje jamrajoče žene se je odločil, da tudi sam odpotuje. Pošiljal je denar domov. Naveličal se je trdega dela in se vrnil. Skregala sta se z žano, zato je začel piti, ona pa ga je tepla. Naslednje jutro so imeli izvrsten lov in padla sta dva peteliŤna, ki sta pela zaljubljeno pesem. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku!
3. a) Književne osebe:
- kaplan Andrej: pobožen človek,
- Jernač: godrnjač, protepač,
- Tinče: pravičen, dobrosrčen,
- Miha: len, rad pije.
b) Književni prostor je hrib Zala.
c) Književni čas je tri dni.
č) Snov je zgodovinska, tematika je socialna, motivi so vzeti iz vsakdanjega življenja.
d) Zgradba besedila je analitična.
e) Ubeseditveni način je epski.
FORUM
Povezave
> Smucka.com
> Gasilska zveza Dolomiti
> TD Briše
> Prostimet.com
> Primož Zibelnik
> PGD Dvor
> Bounceme.tk
> Dodaj povezavo
Ura

Novice o spremembi strani
Tu poglejte vse dogodke oziroma spremembe, ki so se zgodili na moji strani!Novice
SPONZORJI
Iščem sponzorje za sponzoreranje moje domače strani. Vsi zainteresirani se obrnite semle
Čas vašega prihoda na strani
Zadnja sprememba strani
22.08.2003 ob 20:07:04
Opozorilo
Za kakršne koli težave na strani ali na vašem računalniku ne odgovarjam
Strani partnerjev
Vse o vedeževanju, astrologiji in grafologiji

Na moji strani boste lahko napovedali izid tekem Union Olimpija v Goodyear ligi, zaslužili s srfanjem na internetu, našlji SMS-melodije za 5 vrst mobitelov, logotipe, SMS šale, ljubezenske verze, ogledali si boste lahko kamere v živo, prebrali veliko vicev, našli boste tudi domača branja, referate, igre, forum, kode, animacije, slike, zanimivosti, lahko pa tudi vpišete svoj rekord pri DSJ (Deluxe Ski Jump), podnapisi.
Gasilska zveza Dolomiti
> Gasilska zveza Dolomiti
(copyright) 2001-2003 Klemen Zibelnik, e-mail